Spletna stran NK Mura skozi čas je posvečena zgodovini in sedanjosti nogometnega kluba Mura in ni uradna spletna stran kluba. Urejajo jo ljubitelji črno-belih. Na voljo so članki, podatki o tekmah in igralcih, arhiv fotografij, statistika in še mnogo več. Prebrskajte arhiv Mure in spoznajte njeno pot skozi čas. Uradna spletna stran je dostopna na naslovu nsmura.si.

Intervju z Dejanom Grabićem

Dvainštiridesetletni Dejan Grabić je 28. februarja letos postal glavni trener članskega moštva soboškega nogometnega kluba. Čeprav kakšnega posebnega trenerskega vzornika nima, sta mu po miselnosti bližji nemški in angleški nogomet kot pa španski. Je zelo iskren in izobražen strateg, ki zagovarja red in disciplino, zna pa se tudi odmakniti od službenih obveznosti. Tokrat se nam razkriva po bolj zasebni plati. Večji del kariere nogometaša je igral v slovenski ligi za klube Olimpija, Ljubljana, Bela krajina, Domžale, Interblock in Krka. Skupno je v naši prvi ligi odigral 145 tekem v prvenstvu in dosegel devet golov. Nastopal je tudi za SC Bregenz v avstrijski ligi, APOP Kinyras Peyias v ciprski ligi in Skenderbeu v albanski. Trenersko kariero je začel pri ljubljanskem Bravu in z njim prehodil izjemno dolgo pot, ki ga je nato pripeljala v Prekmurje.

Intervju je bil objavljen v spletni izdaji Vestnika.

Ker že dolgo živite v Ljubljani in ste kot nogometaš nastopali za več ljubljanskih klubov, marsikdo sploh ne ve, da ste v resnici Novomeščan. Kakšno je bilo vaše otroštvo in kakšna mladost v Novem mestu? Kdaj ste začutili željo, da bi se resno ukvarjali z nogometom?

"Rodil sem se v Novem mestu in tam preživel lepo otroštvo. S staršema in starejšo sestro Sandro smo živeli v blokovskem naselju Plava laguna v Ločni, kjer je bilo veliko druženja med sosedi. Otroci smo veliko časa preživeli na dvorišču med bloki in se podili za žogo. Ustvarjali smo nogometna tekmovanja med prvimi, drugimi in zadnjimi bloki. Moram reči, da sem zelo užival in imam lepe spomine na prijatelje, s katerimi še zdaj ohranjam stike. Starši še vedno živijo tam in kadar grem z družino k njim na nedeljsko kosilo, na istem igrišču med bloki igram nogomet s svojim sinom in nečaki. Sestra živi nekaj kilometrov stran in ima tri otroke, Bena, Jureta in Nejo. Zelo sem ponosen na njih. Nogomet imam v krvi že od malih nog. Moj oče je bil nogometaš in strast do žoge sem že zgodaj začutil. Kot osnovnošolec sem na poti v šolo žongliral in nemalokrat mi je uspelo prehoditi dvokilometrsko pot do šole, ne da bi mi žoga padla na tla. Ob koncu osnovne šole sem se vpisal na Športno gimnazijo Šiška. K temu me je spodbudil tudi Matjaž Jakopič, takratni trener in zdajšnji funkcionar na NZS, ki me je povabil v nogometni klub Ježica, pozneje Interblock. Pomagal mi je tudi z nastanitvijo v Ljubljani, za kar sem mu še danes hvaležen. Čez leto in pol sem potem prestopil h kadetom Olimpije. Takrat sem že vedel, da je to poklicna pot, ki je prava zame."

Je bil prehod iz Novega mesta v Ljubljano težak ali nekaj samoumevnega in kako ste se navadili na življenje v prestolnici? Kdaj ste si ustvarili družino?

"Prehod ni bil težak, ker sem si ga sam zelo želel, predvsem zaradi nogometa. Na gimnaziji Šiška smo bili sošolci odlična družba in postali smo dobri prijatelji, še danes sem zelo povezan z njimi. Po končani gimnaziji sem se vpisal na ekonomsko fakulteto in uspešno dokončal študij ekonomije, smer turizem. Pri 23 letih sem potem spoznal Janjo, študentko iz Maribora, ljubezen mojega življenja. Že takrat sem čutil, da si bova skupaj ustvarila družino. Zanimivo je, kako sva se spoznala. S prijatelji sem bil na počitnicah na Kanarskih otokih, kjer je bila po srečnem naključju v istem hotelu tudi ona s prijateljico in njeno babico. Všeč mi je bila, že ko sem jo prvič videl, ampak pristopil nisem. Tako je minil skoraj ves teden, ko smo se samo opazovali in vljudnostno pozdravljali. Zadnji dan pred odhodom domov pa je med poležavanjem ob bazenu babica začela klepetati z mano. Nato naju je ona predstavila. Takrat sem prvič govoril z Janjo. V spominu so mi ostali čvrst stisk dlani in metuljčki v trebuhu. Povabil sem jo na pijačo in tako sva se spoznala. Prijateljičina babica je bila pa častna gostja na najini poroki junija 2007."

V vaši igralski karieri ste zamenjali precej klubov, med drugim ste odšli v Avstrijo, na Ciper in v Albanijo. Kako se spominjate tistih obdobij? Se vam je v kateri od teh držav zgodilo kaj nenavadnega?

"Povsod mi je bilo lepo in zelo razgibano. V Avstriji mi je bilo všeč, ker je bil klub odlično organiziran in sem spoznal tako imenovani nemški način delovanja, ki mi zelo ustreza. Rad imam stvari urejene ter jasno razdeljene naloge in odgovornosti. V Avstriji sva se z Janjo zaročila. Najlepše spomine pa imam na obdobje na Cipru. Tam se nama je rodil Aleks, ki ga še zdaj ljubkovalno kličemo z grško različico imena, Aleksandros. Na Cipru smo res uživali, tako kot družina kot tudi nogometno. Imeli smo dobro ekipo in odličnega trenerja Giorgosa Polivioua, od katerega sem se ogromno naučil. Na Cipru so ljudje zelo sproščeni in tega se hitro nalezeš. Tudi podnebje je idealno, skoraj večno poletje, z lokacijo ob morju. Po Cipru smo bili nekaj časa v Sloveniji, nato pa sem podpisal za albanski klub Skenderbeu, s katerim smo osvojili naslov prvaka. Tam je bilo spet drugače, to je popolnoma drug svet, kot smo ga vajeni, in dobil sem nove, dragocene življenjske izkušnje."

Med kariero profesionalnega nogometaša ste tudi diplomirali na ekonomski fakulteti in vpisali magisterij iz menedžmenta v športu. Koliko truda je bilo potrebnega, da vam je to uspelo? Kako pomembna je za vas strokovna izobrazba za delo v nogometu?

"Magisterija (še) nisem dokončal. Usklajevanje šolskih in nogometnih obveznosti mi ni povzročalo prevelikih preglavic, ker sem si vedno znal dobro organizirati čas. Rad si postavljam cilje v življenju in ni mi težko trdo delati, da jih dosežem. Formalna izobrazba je pomembna zaradi širine znanj, ki se ti ponudijo, da lahko napreduješ na vseh življenjskih področjih. Po drugi strani pa ti pomaga bore malo, če si ozkogleden in nimaš želje po splošnem znanju že privzgojene. Pri delu v nogometu je najpomembnejše načelo, da veš, da nič ne veš. In te to žene k učenju. Kdor misli, da vse ve, se ne more ničesar naučiti."

Se je zgodil kakšen prelomen trenutek, pri katerem ste si rekli, da želite postati tudi trener? Ali pa se je to zgodilo postopoma? Koliko razmisleka je bilo potrebnega, da ste se odločili prevzeti še člansko moštvo?

"To sem imel v sebi že dolgo. Moj oče je bil tudi nogometni trener in sem ga že kot majhen otrok opazoval pri delu, načrtovanju treningov in podobno. Pri njem mi je bilo fascinantno, kako zelo radi so ga imeli igralci v ekipi. Tako tisti standardni iz prve enajsterice kot vsi drugi, ki so igrali manj. Že takrat sem se zavedal, da za kaj takšnega potrebuješ veliko čustvene inteligence in ogromno znanja. Ob koncu igralske kariere sem čutil, da je moje večje karierno poslanstvo biti trener in ne igralec. Zato mi ni bilo težko prevzeti članskega moštva, ker sem takrat imel že kar veliko let podlage pri delu z mlajšimi selekcijami."

Ljudje so vas tako dolgo poznali kot trenerja Brava v prvi ligi, da so morda kar pozabili, da ste člansko ekipo Brava prevzeli, ko je še igrala v tretji ligi, in jo popeljali do slovenske elite. Če pogledate nazaj, lahko sploh verjamete, da ste prehodili tako dolgo trenersko pot pri enem klubu? In kako so se od takrat do letos spremenile razmere za delo?

"Člansko moštvo Brava sem prevzel sedem tekem pred koncem tekmovanja v tretji ligi. Tisto ekipo je oblikoval klub s prejšnjim trenerjem Boštjanom Kreftom in je bila z naskokom najboljša v ligi. Zmagali smo na zadnjih sedmih tekmah in se uvrstili v drugo ligo. V naslednjo sezono smo vstopili z najmlajšo ekipo v ligi, v skladu s klubsko vizijo in poslanstvom. Vsi smo si nabrali lepe izkušnje. V naslednjo sezono smo vstopili z jasnim ciljem preboja v prvo ligo in temu primerno spremenili podobo ekipe. Pripeljali smo nekaj zelo izkušenih igralcev, prilagodili način igre in krenili v boj. Na koncu nam je uspelo in od takrat je Bravo v prvi ligi. Vsako leto smo postopoma zviševali stopnjo profesionalizma, pogoje za delo in širili klubski kader. Oblikovalo se je okolje, kjer je bil potencial za napredek ogromen."

Potem ko je Ante Šimundža odšel v Bolgarijo, ste bili v prvi slovenski ligi edini trener s tako dolgim stažem pri enem klubu, kar je bilo zelo pohvalno in redko glede na številne menjave trenerjev v Sloveniji. Bi lahko dejali, da je to v vašem značaju, da želite delati na dolgi rok? In kako je vaša družina sprejela precej nenadno odločitev, da boste prevzeli trenersko mesto pri Muri? Kako je sploh videti trenersko življenje na relaciji Ljubljana–Murska Sobota, še posebej v začetnih mesecih?

"Tako so se stvari odvile. Nogomet je posel, ki je usmerjen v rezultat. Če ne bi dosegali zastavljenih ciljev, moja pot pri Bravu ne bi bila tako dolga. Res pa je, da smo se vsi skupaj naučili prebroditi marsikatero krizno obdobje, držali skupaj, bili neodzivni na sugestije nogometne okolice. In zdržali. Največji kapital Brava so zagotovo ljudje, ki tam delajo. Prepričan sem, da si vsak želi delati na dolgi rok. Tako klubski odločevalci kot tudi trenerji, igralci. Sistematično delo lahko da rezultat le, če je dolgoročno. Ampak v resničnem svetu tega časa pogosto ni. Prestop v Muro se je zgodil v enem dnevu. Po pogovoru z družino sem se moral odločiti v nekaj urah. Po mojih preteklih pripovedovanjih o razburljivih tekmah v Murski Soboti in lepih občutkih, ko so nas tam gostili, mi je žena rekla, da kaj sploh razmišljam. To je idealno okolje. In res je tako. Glede trenerskega življenja na relaciji Ljubljana–Murska Sobota ni nobenih posebnosti. Kadar se dela, se dela, ko smo prosti, pa sem z družino. Specifika tega posla je takšna, da si v vsakem primeru veliko odsoten, tudi v Ljubljani je bilo tako."

Ker ste k Muri prišli sredi sezone, je bila ekipa že sestavljena. Kakšne igralce bi si sami želeli pripeljati pred naslednjo sezono? Katere vrzeli bi bilo treba popolniti? In kakšne značajske lastnosti bi želeli najbolj izpostaviti pri nogometaših, ki jih trenirate, in kakšne bi si sami želeli v bližnji prihodnosti? Kakšen stil nogometa bi morala igrati Mura, da bi bili z njim popolnoma zadovoljni?

"Moje mnenje je, da mora Mura imeti močan lokalni pridih. Prekmurskega, slovenskega. V prvi vrsti pa mora prinašati rezultat, da klub lahko preživi. Po odhodu Anteja Šimundže se je sklenil neki cikel, kar je popolnoma normalno. Vse uspešne ekipe pridejo do te točke. Klub deluje kot poslovni subjekt in ima svoje cilje, tako rezultatske kot poslovne. Zelo pomembna je povezava s prekmurskim okoljem, ker so navijači največje premoženje tega kluba. Tega ni mogoče kupiti, to je tradicija, pripadnost, ljubezen do kluba. In to je treba spoštovati. V naslednjem obdobju je kadrovski cilj takšen, da bo zagotovil rezultatske uspehe in postopoma ekipo usmeril v agresivno, napadalno, potentno. Značajsko želim v ekipi videti samozavestne borce, ki se nikoli ne predajo. V nogometu je treba biti sposoben ponavljati prehode v eno ali drugo smer v veliki intenzivnosti in se hkrati dobro odločati. Za to potrebuješ kakovostne, motorične igralce in dober proces treningov."

Na tekmi Mure s Celjem v Fazaneriji moštva niste mogli voditi zaradi bolezni, a ste menda bili na zvezi s svojimi pomočniki. Lahko trener sploh vpliva na predstavo ekipe, če osebno ne more biti prisoten, in kako?

"Ta tekma je bila zame najtežja v dosedanji trenerski karieri, ker sem se počutil popolnoma nemočnega. Ležal sem v bolniški sobi nekaj ur po nujni operaciji slepiča, gledal tekmo po televiziji in imel odprto telefonsko linijo s pomočniki. Videl sem ogromno stvari, na katere bi lahko vplival s klopi, a nisem imel te možnosti. Naredili smo vse, da bi informacije lahko posredoval čim bolj neposredno. Ampak nogomet je tako živa igra, da je treba v nekaterih situacijah reagirati v delčkih sekunde in se tekma lahko prevesi v drugo smer. Žal nam ni uspelo. Ni pa konec. Do konca sezone želimo vzeti vse, kar se nam bo ponudilo."

Koliko prostega časa vam ob trenerskem poslu še sploh ostane? In kako ga najraje izkoristite? Menda je bil ali pa je še vaš hobi futsal? Veste, da imamo v Pomurju odlično moštvo, Meteorplast iz Ljutomera?

"Futsal je bil moja strast predvsem med igralsko kariero. Veliko smo ga preigrali in res uživali v njem. Klub Meteorplast seveda poznam. V Sloveniji je futsal scena lepo razvita, kar potrjujejo tudi dobri rezultati reprezentanc. Ves prosti čas posvetim družini in prijateljem. Tudi če ga ni veliko, se trudim, da ga izkoristim čim bolj kakovostno oziroma da sem takrat miselno res prisoten. Da znam izklopiti službene obveznosti. Spomnim se izobraževanja v Nyonu za licenco UEFA PRO. Tam je bil gost/mentor Roberto Martinez, tedaj selektor Belgije. Slušatelji smo ga spraševali vsa mogoča vprašanja s področja taktike, odkrivali toplo vodo in podobno. Najbolj zanimiv odgovor pa je dal na vprašanje, kaj se je naučil v zadnjem letu. Rekel je, da se je naučil spati osem ur in pojesti pet obrokov na dan. In sprožil razpravo o tem, kako zelo pomembno si je v tem poslu najti trenutke odklopa vsak dan. Drugače preprosto izgoriš."

Komentarji (0)

FORUM

Želite debatirati o tem? Prijavite se na forum in izrazite svoje mnenje.

Vstop na forum

Da bi na spletni strani nkmura.si, lahko doživeli kar najboljšo uporabniško izkušnjo, uporabljamo piškotke in podobne tehnologije. Z nadaljnjim ogledom spletne strani se strinjate z njihovo uporabo. Več informacij V redu