Nogometaši Mure so se v jesenskem delu tekoče sezone največkrat postavili v igralni sistem 4-2-3-1 oz. različne variante s štirimi branilci. Kakšnega je Mura uporabljala v prvi polovici svojega obstoja, tj. od ustanovitve pa do sedemdesetih let? Takrat so bili gledalci priča napadalnemu nogometu, saj je v sprednji vrsti igralo pet igralcev, zaradi tega pa je padalo veliko zadetkov. Ravno zaradi velikega števila akcij, preigravanj, strelov in kratkih podaj od noge do noge je bil za marsikoga takratni nogomet precej lepši. Temu primerno so se razvijali tudi igralni sistemi od piramide, WM in 4-2-4. Vse tri je uporabljala tudi Mura.

Ključna številka 5

Prvi široko uporabljan sistem je bil škotski v obliki piramide oz. sistem 2-3-5. Bil je zelo ofenziven, v njem pa je imel glavno vlogo t. i. centerhalf oz. igralec s številko 5 (fotografije sistemov so v galeriji spodaj). Bil je glavni igralec, motor ekipe in rezultat na tekmi je bil največkrat odvisen od njegove igre. Na tem položaju so običajno igrali najbolj kreativni igralci, velikokrat kapetani. V tridesetih in štiridesetih letih je bil to Vladimir Kukanja, kasneje Ciril Klajnšček, Bojan Skalar in drugi. Na takih tekmah je padalo veliko zadetkov, igra pa je temeljila na kratkih in natančnih podajah. Bila je počasna, vendar na oko zelo lepa. Tak sistem je Mura v presledkih igrala vse do šestdesetih let.

Nogometaši Mure so na začetku igrali v sistemu s petimi napadalci 2-3-5. Postavitev na zgornji sliki je bila uporabljena 17. maja 1925 na tekmi Čakovec : Mura.

V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je bilo spremenjeno pravilo za nedovoljeni položaj. Pred spremembo se je zahtevalo, da je imel napadalec pred seboj najmanj tri nasprotne igralce, po spremembi pa najmanj dva. To je zahtevalo močnejšo obrambo, kjer je vsak igralec pokrival svojega igralca (obramba »mož na moža«). Rezultat spremembe je bil sistem WM. Obramba je bila postavljena v obliki črke M, napad v obliki črke W. Zadaj so bili desni bek, centerhalf in levi bek. Na sredini sta bila desni half in levi half, v napadu pa desno krilo, desna zveza, centerfor, leva zveza in levo krilo. Ker je bil sistem bolj obrambno naravnan, je igra postala bolj pasivna, nogomet pa je počasi začel izgubljati svojo lepoto.

Feri Zelko vpeljal igro s štirimi branilci

Po svetovnem prvenstvu leta 1956 se je začel uveljavljati sistem 4-2-4, ki je bil kombinacija močne obrambe in napada. Sistem je bil odgovor na slabosti, ki jih je imel WM. Čeprav je plod Madžarov, so z njim najbolj zasloveli Brazilci, ki so trikrat postali svetovni prvaki. Pri Muri ga je pred začetkom sezone 1959/60 prvi vpeljal Feri Zelko. Sobočani so v tisti sezoni igrali zelo lep in učinkovit nogomet, dosegali veliko zadetkov in se v slovenski ligi potegovali za najvišja mesta.

Vratarsko mesto je leta 1961 zasedal Vladimir Vrdjuka. Osrednja branilca sta bila Stevo Dozet in Bojan Skalar. Na levem bočnem položaju je igral Anton Puškarič, na desnem pa Alojz Drvarič. Halfa oz. vezista sta bila Stevo Perić in Anton Šarotar. Osrednji napadalski dvojec sta sestavljala Emil Miloševič in Franc Maučec, na obeh krilnih položajih pa sta bila Janez Sečko in Franc Matjašec.

Kasneje je Mura za nekaj časa ta sistem opustila in se vrnila k sistemu WM, s katerim se je leta 1968 uvrstila v II. zvezno ligo. V poznejših letih so znova več uporabljali postavitev 4-2-4.