Na navijaški coni so opravili intervju z Murinim trenerjem Vladimirjem Vermezovićem.

Natanko mesec dni ste v Murski Soboti. Vas je v tem času karkoli presenetilo?

»Vse je tako, kot so mi v prvih pogovorih predstavljali ljudje iz kluba. Nazadnje sem bil tukaj leta 2000, ko sem bil pomočnik trenerja v Partizanu, Muro pa je vodil Zlatko Kranjčar, toda resnično so mi pred prihodom vse razložili do potankosti. Niti Murska Sobota me ni presenetila. Slovenija je bila zmeraj malce drugačna, ljudje miroljubni. Uživam v vsakem trenutku tukaj.«

Slovenska javnost je precej enotna, da Mura zlasti pred vašim prihodom ni dosegala rezultatov, kot bi jih lahko ali celo morala. Kaj trenutno manjka moštvu?

»Vseh ekip še ne poznam, zato še nimam popolne primerjave. Ustrezno oceno o vrednosti bom lahko podal, ko se bomo srečali z vsemi. Najbrž je bil osnovni problem v glavah. Od psihološkega stanja bodo tudi odvisni prihodnji rezultati. Če bodo igralci verjeli vase in se zavedali svojih sposobnosti, večjih težav ne bomo imeli.«

Kdo so vodje na terenu? Kateri igralci vam najbolj pomagajo?

»To so trije igralci, ki so osvojili naslov prvaka. Ekipo vlečejo naprej, saj so zelo odgovorni in najbolj resni na treningih. Mladeniči jim morajo slediti, ker oni vedo, kako se osvajajo naslovi.«
 
Pred vašim prihodom igralci niti niso skrivali, da si želijo trenersko menjavo. Ko smo jih vprašali, kakšen trener ste, so odvrnili, da strog …

»Večina njih bi lahko bili moji otroci. Samo trenutek, da pogledam … (ozre se na seznam igralcev, ki visi v njegovi pisarni; op. p.) Vsi bi lahko bili moji otroci! Tudi najstarejši Matic Maruško, ki je star 32 let. Če sem strog? Nisem strog, sem pa pravičen. Zahtevam, da je vse na svojem mestu. Točno tako, kot smo se dogovorili. Nikoli ne bom tiran z bičem. Ker sem bil igralec, so mi zadeve jasne. Poznam občutke iz slačilnice, kako se ta odziva po dobrih in slabih tekmah. Športni kolektiv mora biti discipliniran. Kot vojska, v kateri se ve, kdo je kdo. Zadolžitve morajo biti točno določene. Če vsi počnejo vse, nihče ne more prevzeti odgovornosti. Nisem zagovornik kazni, temveč izobraževanja. Napake so posledica neznanja, slednjega pa ne smemo kaznovati. Drugače je, če je kdo brezobrazen. No, fantje v Muri so name naredili dober vtis.«
 
Kako mora biti videti Mura na igrišču?

»Glavni cilj je, da smo všeč nogometni javnosti. Predvsem prekmurski in tudi slovenski. Da bodo navijači vsepovsod uživali na naših tekmah. Dobri rezultati in lovorike so posledica dobre igre.«

Mura je v prejšnjih letih razvadila svoje navijače z državnim in pokalnim naslovom ter evropskimi uspehi. Uvrstitev na sredino lestvice jih več ne zadovolji. So prezahtevni?

»Normalno je, da navijači želijo Muro na vrhu, a menim, da ta hip to ni naša realnost. Iz šampionske ekipe so ostali le trije nogometaši. Številni novi igralci morda v karieri še niso osvojili ničesar. Od izkušenih se morajo učiti. Ne vem, morda bi ekipa izpred nekaj let bila prva tudi v tej sezoni. S sedanjo je ne moremo primerjati. Sedem ali osem fantov je starih dvajset let. Politika kluba je povezana z vzgojo mladih igralcev, ki se lahko dokažejo v urejenem kolektivu. Dandanes je najpomembnejši zaslužek. Klubi preživijo le s prodajami igralcev, kar prav tako moramo upoštevati.«
 
Je stike z vami navezal Gregor Balažic?

»Da. Partizan je najina skupna točka. Verjetno je res bil on glavni razlog, da smo vzpostavili kontakt, za kar se mu zahvaljujem.«
 
Murska Sobota je majhen kraj. Vam ustreza?

»Ko sem bil trener Spartaka iz Trnave, manjšega slovaškega mesta, me je tamkajšnji novinar vprašal, če se bom težko znašel, ker prihajam iz Beograda. Pa sem ga vprašal nazaj, če misli, da sem se v Beogradu družil z dvema milijonoma ljudi. S privajanjem v Murski Soboti nimam nobenih težav. Moraš se prilagoditi okolju in ne obratno. Pravzaprav uživam v miru, saj sem kot rojeni Beograjčan navajen na veliko gnečo.«

Kje ste si nabrali največ trenerskih izkušenj?

»Definitivno pri Partizanu. Ko sem bil tam prvič trener, sem spoznal strahovit pritisk. Z vseh strani. Navijači, igralci, mediji. Nikomur ni pomembno, kaj si naredil v življenju, nikogar ne zanimaš kot oseba, pomembno je le, kaj si napravil kot trener Partizana. Zame je bila to velika življenjska šola. Tisti, ki je delal v Partizanu, se bo znašel tudi v peklu. V nogometu me nič več ne more presenetiti. Imel sem vzpone in padce ter se naučil, da se življenje nadaljuje tudi po zmagah in porazih. Spoznal sem različne kulture. Delati v Evropi je nekaj drugega, kot delati v Afriki. Ali na Bližnjem vzhodu. Treba je razmišljati, da koga nenamerno ne prizadeneš. V Afriki temnopolti igralec belca ne pogleda v oči, kar mi je bilo seveda čudno. Zelo pazljiv sem moral biti tudi ob specifični kulturi v Združenih arabskih emiratih. No, v Murski Soboti opažam, da so ljudje precej mirni. V Srbiji ob porazu takoj letijo žaljivke, ko zmagaš, te poveličujejo. Če si malce labilen, hitro ponoriš.«

Ampak Murska Sobota je v Sloveniji znana po gorečih navijačih, ki znajo pokazati čustva. Vam je to všeč?

»Seveda. Saj nogometa ne igramo zaradi denarja in samih sebe. Bistveni so gledalci in otroci, ki v nogometaših najdejo svoje idole. Igralci imajo odgovornost, česar se pogosto ne zavedajo. Vsak dres ima svojo težo. Še zlasti v majhnem mestu, kjer se vsi poznajo. Takoj sem jim povedal, da jim navijači ne bodo ničesar zamerili, če se bodo borili po najboljših močeh. Tudi če to ne bo dovolj za zmago. Navijaško dojemanje nogometa se od našega pravzaprav ne razlikuje. Če bi se trenerji povzpeli na tribune, bi jim bili zelo podobni. Tudi kritizirali bi, če bi opazili, da igralci ne dajo vsega od sebe.«

Vam je zelo prijetno, ker spet vodite ekipo s črno-belimi dresi?

»Počutim se kot riba v vodi. Ni lepše barve.«