Ko je minulo sezono, po nekaj letih uspešnega prebijanja v slovenski nogometni vrh in treh zaporednih evropskih nastopih, murskosoboško Muro zajela kriza, so mnogi, še tako zvesti privrženci "črno-belih" v tem videli pokop ambicij in konec lepih časov.
Kakorkoli so namreč Prekmurci vzljubili in častili nogomet, je napočil čas streznitve, ko je bilo treba to najvažnejšo vzporedno stvar na svetu - nogomet, spraviti v realne okvire, potem ko se je, po letih nakupov in intenzivnega "trgovanja " , tudi v Murini blagajni pokazalo dno. Minula sezona je bila ogromno razočaranje, saj se pod taktirko trenerja Pere Nadoveze ni uresničil niti delček ne tako skromnih pričakovanj. Mura se je izgubila v povprečju že tako slabega slovenskega nogometa in za trenerjem so odšli Vučičevic,  Dvoršak, Kmetec, Vidovič, Lalič, Brezič, Kokol, Štampfer ... Nekaterih pač v klubu niso mogli zadržati, v drugih pa niso videli prave perspektive ...
Po  vojni ni težko biti general, toda "smrtnemu udarcu", ki naj bi pahnil "Muraše" nekaj let nazaj, so se Sobočani vendarle izognili in z novo, svežo, bistro vodo, je Mura nepričakovano "poplavila" slovenski nogometni prostor. Črnoglede napovedi se tako niso uresničile , tudi po zaslugi upravnega odbora oziroma vodstva kluba, na čelu s predsednikom Milanom Mčrecem in direktorjem kluba Ludvikom Filom. Ves čas so vztrajali, vedeli, kaj hočejo in jesenski del sezone je potrdil, da je Mura na pravi poti, čeprav so uspehi Sobočanov presenetili celo njih same. V prvenstvu so v boju za sam vrh, v pokalnem tekmovanju pa so prepričljivo izločili branilca naslova - Maribor Teatanic in se uvrstili v polfinale; torej jih deli le korak do Evrope. V Fazanerijo se je vrnilo nogometno vzdušje, ki ga pa gotovo ne bi bilo, ko ne bi bile urejene tiste najbolj občutljive zadeve, potrebne za nemoteno in zdravo delovanje nekega kluba. V prvi vrsti gre za finančno plat, ki se je, še pred letom dni, zdela "črna", za mnoge - brezizhodna. Danes je klub postavljen znova na čvrste noge, ob igrah in rezultatih, ki krasijo "Muraliste" tekoč o jesen, pa funkcionar Mure, kot je slikovito rekel eden od članov UO, lahko potrka na vsaka vrata. Vsaj spoštovanja in lepe besede bo deležen; seveda, še česa drugega si lahko obeta.
Denarja res ni toliko kot pretekla leta, a se troši racionalno. Goran Gutalj, eden izkušenejših igralcev, ki je služil nogometni " kruh" tudi v drugih slovenski prvoligaških klubih, na pričetku te sezone pa se je vrnil v Muro, kjer je igral že pred leti, pravi: »Kolikor so ponosni, na naše igre in rezultate, v vodstvu kluba, toliko smo lahko ponosni tudi mi nanje, namreč na te ljudi, saj izredno korektno in pošteno opravljajo svoje delo. Morda imajo nekateri vodilni slovenski klubi večji kos "pogače", a kaj jim pomaga, če za služenega denarja ne prejemajo redno. Naš zaslužek ni velik, a ni niti majhen; od tega se lahko živi, kar pa je najvažnejše, ponavljam, denar priteka redno. Z zadovoljnimi igralci je laže delati, temu primerni pa so tudi dosežki, saj se vsi trudimo, da se na najboljši možen način oddolžimo ...".
Poletno znojenje Murinega vodstva in strah "Black Gringosov ", ki so se težko poslovili od  svojih idolov, med njimi tudi igralcev dvomljivih kvalitet in  tako imenovanih "lažnih zvezd", je pripeljalo (tudi proti pričakovanjem!) na trenersko klop najstarejšega prekmurskega kluba domačega trenerja Milana Koblencerja. Čeprav je bil Koblencer nogometna legenda in eden najbo jših, kar jih je dala pokrajina ob Muri, je že na samem začetku svoje trenerske poti v murskosoboški Fazaneriji naletel na odpor, podtikanja in boj z opozicijo. Njegov "greh" je bil, ker je bil domačin, brez bleščeče trenerske kariere, in ker je resnično verjel v svoje igralce, bolj kotje morda to potrebno. Njegova vizija je bila jasna in Koblencer je venomer ponavljal: "Moja nogometna filozofija je napadalna igra in dokler bom trener, bo Mura povsod in proti vsakomur igrala na zmago. Takšen pristop dviga samozavest igralcem, popularizira samo igro in vrača gledalce na štadione, saj prinaša zadetke, ki so vendarle krona nogometnih dogajanj." Kakorkoli simpatično so zvenele te besede, v katerih so nekateri videli prepotentnost, drugi izgubo občutka za realnost, tretji pa izliv neizkušenosti, je večina zmajevala z glavo. Praksa je potrdila opredelitev Koblencerja, kateri se je popolnoma priklonil ofenzivi, napadalna igra pa je Sobočanom prinesla sanjsko bero točk po prvem delu prvenstva. Očitno je in tega nihče ne more negirati, da je Koblencer zelo dobro ocenil sposobnosti svojih igralcev in ekipe, moštvo telesno odlično pripravil in igralcem vlil neverjetno dozo samozavesti. V minulem prvenstvu "Muraši"   niso  mogli niti znali realizirati igralca več, le redko kdaj so uspeli "uloviti" nasprotnika, če je le-ta vodil. Mura je bila "kralj remijev", v novem sistemu točkovanja pa "drobtine " ne prinašajo veliko. Iz "ziheraške" igre, kjer je bilo pomembno ne prejeti zadetek ter izgubiti, čeprav je v moštvu kar mrgolelo "zvezdic" in "zvezd", se je razvila igra, ki je bila lepa za spremljanje, paša za oči in tudi učinkovita, saj prinaša rezultate, ki jih niti največji optimisti niso pričakovali . Ob nekakšni mešanici starejših izkušenih igralcev (Alihodžić, llić, Gutalj, Šahmanović, D. Baranja, Cifer, Škaper, Černjavič, Lukič) in tistih, ki so v senci čakali na svojo priložnost (Dominko, Cirkvenčič, A. Baranja, Horvath ...), se je pojavila plejada ambicioznih, mladih igralcev, ki nezadržno prodira na nogometno prizorišče. Nekateri med njimi so si z dobrimi igrami že sneli "priveske" anonimnosti, saj imajo Nemec, Ošlaj, Cipot, Vogrinčič, Fras ... za sabo že uspešno obdobje in prav presenetljivo letošnjo jesen, ko se je prerojena Mura zavihtela prav do vrha slovenske prvoligaške karavane. V isti s api pa je treba dodati , da ob vseh omenjenih že trkajo na vrata pravega moštva novi upi , ki so " shodili " na dvori šču Fazanerije - Gabor, Bukovec, Mesarič, Ristič ... To so fantje iz odlične generacije Murinih mladincev, ki so dvakrat zapored(!) osvojili dvojno krono slovenskega mladin­ skega nogometa - prvenstvo in pokal. Njihov trener je bil, v teh trenutkih slavja, Jože Karoli, prav Karoli paje danes prvi pomočnik Milana Koblencerja in adut več, da bodo Murini, še neizbrušeni biseri, zasijali v polni luči.
Ni malo takih, ki se sprašujejo, alije trener Koblencer zares rojen pod srečno zvezdo ali pa ima tako dobro razvit čut. Čas bo pokazal svoje, čeprav je na dlani, da ima Mura za sabo uspešno jesen in ne le eno ali dve srečanji, tu pa je vloga stroke odločilnega pomena. Poteze, ki jih je vlekel Koblencer, so praviloma padale na rodovitna tla, strah in  bojazen,  ki  naj  bi  načeli  in  razjedali Fazanerijo, pa sta zamenja la mir in zadovoljstvo, ki ju na trenutke zmoti le evforija ogretih  simpatizerjev "črno-belih". Tudi v primerih izbora igralskega kadra, kjer ima trener odločilno besedo, je Koblencer presenetil mnoge okrog sebe, toda v svojem prepričanju je vztrajal in ni se uštel! Ponudil je roko lliću in Gutlju ... Srečko llić in Goran Gutalj, brez dvoma odlična nogometaša, ki naj bi ju "povozil čas", povrh pa naj bi bila "škodljiva" za vzdušje, doživljata pod dirigentsko palico Milana Koblencerja svojo drugo mladost.
Temperatura v murskosoboški Fazaneriji, čeprav zima že kaže zobe, nenehno raste, Murini jesenski nastopi pa so povzročili val navdušenja. V pomurski metropoli se več ne govori o "zlati sredini " a l i boju za preživetje, o čemer se je najpogosteje razmišljalo pred pričetkom tega prvenstva. Mura je visoko in s tem so se Sobočani tudi sami sprijaznili.

Zapisal: Franc Bobovec, revija Šport. Spodnje fotografije: Franc Bobovec