Končno konec mučenja! Padel je zastor na sezono Mure v 1. SNL, v kateri smo obenem praznovali še stoletnico. Namesto navdušenja na cilju in jubileju smo sezono končali, če smem karikirati, kakor bi se proge za slalom lotili s smukaškimi smučmi. Vsaka naslednja poteza je bila, se zdi, še slabša od prejšnje. Pustimo! 

Nova športno dokumentarna serija Bratje z igrišča prikazuje napet in akcije poln vzpon slovenske moške odbojkarske reprezentance. Leta 2004 je bila Slovenija na 64. mestu svetovne lestvice, 20 let pozneje na drugem. Zgodba je preobrat dobila v letu 2007. Takrat so se reprezentanci namreč prvič pridružili nekateri aktualni asi na čelu s kapetanom Tinetom Urnautom, ki je tisto leto postal polnoleten. Vse ostalo je danes zgodovina. 

Bratje z igrišča ni le zgodba o športu, ampak o bratstvu, žrtvah in vztrajnosti. Je zgodba, v kateri se lahko najde vsak. Ne bi bilo odveč, da bi si poklicani v črno-belem klubu in nogometaši pred začetkom nove sezone to serijo ogledali. Urnaut je po začetnih neuspehih soigralce bodril, da je treba vztrajati in tvegati tudi za ceno novega poraza. In jih nenehno spraševal, izzival in spodbujal, zakaj ne bi nekoč igrali na olimpijskih igrah? Naposled so. Izjemna pot iz majhnih dvoran tekem predkvalifikacij za evropska prvenstva do udeležencev olimpijskih iger.

Tudi zato za tem, kar sem zapisal v časopisu Delu, odločno stojim. Mura mora svojo prihodnost nadaljevati na momentu, ki se je zgodil na dvoboju s prvakinjo Olimpijo. Šele 17-vratar Aljaž Strajnar je na tekmi 34. kola v 14. minuti v kazenskem prostoru predolgo zadrževal žogo, kar je izkoristil robustni Alex Tamm in zadel za vodstvo Ljubljančanov.

Ivan Kurtušić, že četrti strateg črno-belih to sezono, je po napaki ukazal, da je treba pri organiziranju napada še naprej vztrajati pri igri kratkih podaj, v katerih sodeluje tudi čuvaj mreže. Štiri minute pozneje je Strajnar med dvema igralcema Olimpije s podajo po tleh na 20 metrov od svojih vrat našel Aljaža Antolina, ki je izkoristil prazen prostor, žogo spravil na tekmečevo polovico, po prefinjeni podaji Žana Petroviča, še enega mladca, ki mu je Kurtušić po svojem prihodu dal priložnost, pa je Dario Vizinger poravnal rezultat.

Muraši so, čeprav so tekmo sklenili le z devetimi igralci v polju, iztržili neodločen izid 1 : 1. Z bojevitostjo za vsako žogo so za ta derbi maloštevilno občinstvo (bilo nas je 1.776) prepričali, da jih je zadnjih 20 minut huronsko bodrilo. Še en moment, ki se v Fazaneriji ni zgodil že dolgo, kar je prav tako dejstvo, da je za klubom iz Kopališke 45 zares klavrna sezona. 

Slabše več ne sme in ne more biti! Zdaj so športne škarje in platno v rokah Knuta Schulza, sicer res dobesedno neznanca za slovensko nogometno okolje, ki ga je Robert Kuzmič ustoličil na položaj športnega direktorja. Schulz je v Prekmurje prišel skupaj s Kurtušićem – zdita se precej delovna in kompatibilna dvojica. Kuzmič pa po neuspeli pustolovščini z ameriškim poslovnežem Georgeem Junčajem in njegovim športnim direktorjem Agronom Šaljo ne skriva, da je Schulzev prihod še povezan z iskanjem sponzorjev in sonaložbenika, ki bi vložil denar v klub. Obeta se očitno precej zanimivo dogajanje v Fazaneriji.  

A, kot rečeno, treba je vztrajati kot Bratje z igrišča. Če se slučajno zalomi štart v novo sezono, ne sme biti brezglavega iskanja rešitev na mestu trenerja in iskanja hitropoteznih okrepitev. Če nam bo šlo dobro, pa ne sme biti norih ambicij, da bi bili lahko z malo več zapravljanja in novih moči še višje na razpredelnici. Poklicani naj opravijo analizo sezone 2024/2025 in iz nje izluščijo nauke, na katerih je treba graditi. Mi, ostali, jim bomo stali ob strani, tam 1.500 – po podatkih zadnjih tekem v Fazaneriji – nas je ta pravih. Navijačev 2.0 več ni na spregled. Ni treba, samo ena je Mura! Tri, štiri, bi gotovo zakričal zdaj Aleš iz Bergdoktorkouta.