Letošnji štirje prekmurski derbiji so za nami. Derbiji, ki bodo, če bo šlo tako dalje, ta naziv kmalu nosili le še zaradi pokrajine iz katere prihajata oba kluba. Prekmurski šmek počasi izginja. Tako na igrišču kot v pisarnah. Če za Muro še lahko rečemo, da za njo igrajo in jo vodijo Prekmurci, pa tega za Nafto več ne moremo. Tako na igrišču kot v pisarnah. Lendavčani so namreč vse štiri derbije v letošnji sezoni odigrali brez enega samega prekmurskega igralca. To se je zgodilo sploh prvič v zgodovini derbijev. Tujca imajo še na klopi in na predsedniškem položaju. Kam to vodi? Ima tak klub lahko podporo okolja? Kaj bo s takih klubom, ko se bodo tujci razbežali?

Mura (še) na prekmurski pogon

Na drugi strani Mura še vedno deluje na prekmurski pogon. In želimo si, da bi bilo tako še naprej. Zadnji derbi je igralo pet Prekmurcev - Raduha, Pucko, Cipot, Antolin in Maroša, enako kot prvega to sezono - Raduha, Pucko, Cipot, Maroša in Ščernjavič.

Tudi v najtežjih časih je Mura imela Prekmurce

Črno-beli so skozi svojo zgodovino ostali prekmurski tudi takrat, ko je bilo najtežje. Tudi takrat, ko je madžarski okupator lomastil po Prekmurju. V ekipi so bili Prekmurci, kljub temu, da so Muro madžarili in ji pripisovali revizionistične ideje. Kološa, Gerenčer, Zelko, Čagran, Kerčmar in ostali so bili hrbtenica takratne Mure. Nekateri so bili zaradi tega poslani tudi v taborišča. Danes pa imamo pred pragom klub in to v samostojni Sloveniji, v Prekmurju, ki se odreka svoje identitete. Pa naj to ne izgleda kot napad na Nafto kot klub, ki ga spoštujem in cenim, temveč bolj kot sporočilo ljudem, ki tak klub vodijo.

Bobovec: Tujci nimajo tiste pripadnosti

Nekdanji novinar in športni delavec, danes pokojni Franc Bobovec, ki ga cenijo tako v Lendavi kot Murski Soboti je pred dvema letoma dejal: "V preteklosti je v prekmurskih derbijih igralo veliko več domačih igralcev kot danes. Moti me, da je na teh tekmah prisotnih vse manj doma vzgojenih igralcev. Tujci nimajo tiste pripadnosti, evforije in naboja, zato so te tekme za njih kot vse druge, čeprav je to daleč od tega."

Za sinergijo z okoljem potrebuješ domače ljudi

Prekmurskih igralcev, ki bi igrali ta derbi je vse manj. Pa ne zato, da jih ne bi bilo. Vodstva klubov se namreč premalo zavedajo, da za sinergijo z okoljem potrebujejo nekoga domačega tudi na igrišču. Potem si pa zatiskajo oči, da so tribune vedno bolj prazne, da ni pripadnosti, da ni identitete, da navijači nosijo druga obeležja, druge zastave in tako dalje. Da podpora javnosti pada. Da imamo na tekmi, kjer bi tribune morale pokati po šivih polovico sedežev nezasedenih.

Bo prekmurski derbi še kdaj prekmurski tudi na igrišču?

Tega nekoč ni bilo, zato je zanimiv pogled v ne tako daljno preteklost. Še na finalu pokala pred petimi leti je bilo drugače. Leta 1991, ko je Slovenija stopila na pot samostojnosti, so bili tako pri enih kot pri drugih na igrišču večinoma Prekmurci. Drvarič, Žalik, Šabjan, Rob, Černjavič, Vori, Lebar, Kokaš, Baranja, Cener, Šarkezi, Cifer in tako dalje. Da o obdobju nekdanje Jugoslavije sploh ne govorimo.

Bomo še kdaj doživeli, da bo prekmurski derbi prekmurski tudi na igrišču? Da bodo na eni strani igralci kot so Štefan Vidak - Suki, brata Ladislav in Ludvik Kulčar, bratje Bači, Jože Pal, Ladislav Török, Jože Gerenčer, Mitja Novinič in na drugi Ciril Klajnšček, Feri Maučec, Feri Zelko, Štefan Šavel, Milan Koblencer, Janez Sečko, Feri Cifer, Žiga Kous in tako dalje.