Ko sem bral sporočilo za javnost, da se je Mura odrekla stricu Georgu iz Amerike, me je besedilo spomnilo na zanos, kot takrat, ko je Robert Kuzmič, predsednik Mure, 25. junija 2015 v športnem centru v Brezovcih za gasilsko mizo sploh prvič predstavil svojo zamisel o klubu, ki bo v petih letih napisal evropsko zgodbo. In jo je tudi. Z razumnim razmišljanjem je Kuzmič tisto junijsko nedeljo prepričal vse zbrane za mizo. A mnogo več kot zdrav razum bo rabil to pomlad. In še kaj povrh.

Stanje duha, odkrito, v Fazaneriji ni dobro. Namesto, da bi se pred derbijem z Nafto iskala vstopnica več, ker bi tri točke pomenile boj za mesta na lestvici, ki vodijo v Evropo, zdaj redno beremo anonimne komentarje na novičarskih portalih, ki so prešli mejo dobrega okusa. In prav tako nekatera določila kazenske zakonodaje. Že znana je krilatica, da je s kavča v dnevni sobi vse preprosto rešiti, a ko je treba prevzeti odgovornost, pa se hipno povesi pogled v tla z izgovorom, vsi, samo jaz ne.

Tudi mene jezi, če karikiram, ker se slabo vidi luč na koncu tunela ob izhodu iz garderob na igralno zelenico, in to prav v času, ko Mura praznuje 100 let. Še danes, čeprav je bila proslava jeseni, bi se moralo govoriti o tej obletnici, in mediji bi še vedno z velikim interesom iskali zanimive drobtinice iz častitljive zgodovine … A to so le sanje. Zdaj se namreč že v javnosti in medijih pere umazano perilo, in ne le na forumih, kjer se pod krinko anonimnosti razliva gnojnica po Kuzmiču in drugih.

Po odhodu v zimi 2021/22 trenerskega maga Šimundže, ki je, to si morajo priznati tudi na Kopališki 45, prispeval levji delež k današnjemu ustroju kluba, je bilo povlečenih (ne)presenetljivo veliko (ne)posrečenih potez, ki so vrh ledene gore doživele prav s privabitvijo tako imenovanega strateškega partnerja onkraj luže. Zdaj je tovrstnih potez dovolj, naliti si morajo čistega vina, kako iti naprej. Najprej je treba Muri vrniti nazaj tisto prvinskost, tisti prekmurski šmek, ki je edinstven. Naš!

Napoved, da se bomo poslej zanašali na domače moči in da je treba tudi zato stopiti skupaj to pomlad, ne sme ostati le pri besedah. Vrnitev mladega Domjana je že dobro sporočilo. Predolgo smo namreč že pogrešali tiste čase, ko smo vedeli na pamet prvo enajsterico Mure, v kateri je bilo tudi po šest, sedem nogometašev iz domačih logov. Priznam, da sem se lani večkrat zalotil, da pred tekmo sploh nisem preveril, v kakšni postavi bomo nastopili. Izbor trenerjev pa je bil itak poglavje zase.   

Po dolgo pričakovanem sporočilu o odhodu Američana se mi je film v glavi obenem zavrtel še v preteklost, ko smo po neslavnih  propadih naše največje nogometne ljubezni za mlade igralce Mure v letu 2005 navijali v Stojncih in Sladkem Vrhu ter leta 2015 na Hodošu in v Bogojini. Moja strast do črno-bele barve bo namreč vedno takšna, da se sobotni ali nedeljski urnik prilagodi terminu tekme enega in edinega kluba. Ne le za evropske tekme ali derbije, temveč tudi ko je igral v medobčinski ligi.
 
V nedeljo bom v Bergdoktorkoutu. Kje boste vi? Nazadnje so nas v Fazaneriji proti Kopru našteli – 950.