Prav pred 80 leti, ko se je Nemčija že sprijaznila s porazom v vojni, so v Berlinu potekale najbolj divje zabave menda doslej v Evropi. Ni (z)manjkalo alkohola, drog, seksa in – črnega humorja. Ta je tisti humor, ki nas običajno vsaj malo spravi v dobro voljo, ko že vse kaže, da slabše ne more biti. Kot recimo po petem zaporednem porazu. Ali – kot smo se s črnim humorjem v narekovajih oborožili med epidemijo koronavirusa, ko nas je takratna oblast želela zapreti doma v hiše. Zmeraj namreč, ko se s prijatelji dobim na pijači, nekdo še danes iz rokava strese kakšno anekdoto iz tistih časov. Tako živ je še spomin. Nič manj kakor na oba pokala v letih 2020 in 2021.

Na praznični ponedeljek sem v goste povabil zares dobra prijatelja iz študentskih časov, Draga in Marka iz štajerske prestolnice. Še posebej prvi je zapriseženi Štajerc, ki se, ko igra njegov Blaž za Miklavž, ob robu nogometne zelenice razume v sleherno situacijo – igralčevo, sodnikovo in navijača. Z njim sem se po navijaško bodel že, ko je Maribor konec devetdesetih igral v Ligi prvakov. A skupaj z njim tudi navijal na evropskih tekmah v Ljudskem vrtu. Medklic: kdo je za Štajerce sploh prvi zadel v tej elitni ligi šampionov? Ante Šimundža. Še zdaj imam v glavi eno od njegovih klasičnih izjav. »Pot naprej ni nikoli preprosta. Moraš se boriti, da vzdržiš in ostati močan, da ne popustiš.«

Mura po njegovem odhodu še vedno išče svojo pot. In rezultate. V nogometu je na koncu pač vedno tako, da te, ne glede na tvojo vlogo in položaj v klubu, na koncu ljudje sodijo predvsem po rezultatih. Robi Kuzmič presneto to dobro ve. Morda naj pogleda preko meje. Zagrebški Dinamo, dolgoletnega vladarja hrvaškega nogometa, v tej sezoni pretresa resna kriza. Zadnja leta so imeli velika vlaganja, skupinske dele Lige prvakov, zveneča imena na igrišču in trenerski klopi. Tudi rezultate. A enkrat se pot konča. Kot pri nas doma. V Fazaneriji.

Dinamo potrebuje spremembe, siromašna Istra se je letos z njim poigravala, kot zadnje Domžale z nami. A potegnili so potezo. Z novo sezono se na Maksimir vrača njihova legenda, sam Zvonimir Boban. Zakaj? Ker so očitno ugotovili, da so kljub vsem rezultatom v zadnjih letih izgubljali tisto pravo. Prave navijače, purgere, zagrebški šmek … Boban je jasno napovedal, da ga ne zanimajo več velika imena, tuji strokovnjaki, igralci … Šel bo nazaj h koreninam. Navijači si želijo domače ljudi, predvsem takšne, ki bodo razumeli, kaj pomeni klubski grb, je rekel. Od ljudi v upravi do žogobrcarjev na igrišču.

Za konec nazaj še malo črnega humorja. Ko smo ta ponedeljek hodili v Fazanerijo, se je Drago za trenutek usedel na eno od klopi v parku, kjer so v vijoličaste drese odeti sedeli že trije njihovi navijači. »Kak ste, pubeci,« jih je ogovoril. Eden od njih mu je odgovoril pravzaprav zelo fantastično: »Oboji smo letos tako slabi, da se niti navijači več ne tepejo med seboj.« Dovolj povedna misel. Še tisti zadnji so na tem, da vržejo puško v koruzo. Zato je treba nazaj h koreninam. Pravzaprav pa so to sami obljubili v našem klubu, ko so se razšli s stricem iz Amerike. A pravega koraka še niso storili, se zdi. Kvečjemu so z današnjo rošado na trenerski klopi nakazali drugo vizijo.