Minili so trije meseci odkar je v soboškega prvoligaša vstopil George Junčaj. Svoje poslanstvo je hitro izpostavil – ustvariti najuspešnejši klub v regiji. Žal ima na tej poti ogromno preprek.

G. Junčaj, vodstvo NŠ Mura in navijači se trenutno nahajamo v tako imenovani ’pat’ poziciji, kjer vsak od akterjev potrebuje vsakogar. Uspešen razplet potrebujemo vsi, konec koncev tudi g. Junčaj. Kot je znano, se mu je najprej zalomilo v Novi Gorici, nato še v Rijeki. Če mu spodleti še pri soboškem prvoligašu mu do novega kluba verjetno ne bo pomagala niti zajetnejša vsota denarja.

Navijači ob njegovem prihodu nismo pričakovali takšne vpletenosti v klubsko strukturo, čeprav je res in tudi pošteno, da vsak vlagatelj postavi svoje ljudi. Imenovali so ga za športnega direktorja, dodatno pa je k temu pripomogel še (po rezultatih v trenerski karieri ne prav zelo uspešni) Agron Šalja, ki ga je klub imenoval za generalnega direktorja. Agron Šalja je v svoji trenerski karieri Kosičevo (celjsko) barko po naslovu prvaka uspel rešiti izpada, nato pa v naslednji sezoni na 14 tekmah dosegel 6 zmag, remi in 7 porazov (1,35 točke na tekmo). Nato se je preizkusil tudi pri Gorici, kjer je na vsega sedmih tekmah dosegel 0,83 točke na tekmo. Nazadnje je pristal pri Krki iz Novega mesta in komajda ostal ’med živimi’ v drugi slovenski ligi.

Kasneje je kot česnja na torti nastopil še nepotizem. Klub je (najverjetneje) zaradi tega zapustil Anton Žlogar, nadomestil pa ga je Oskar Drobne, ki je (vsaj do tedaj) veljal za strogega, a učinkovitega strokovnjaka. Noben navijač v Murski Soboti ni bil prepričan, da se bo Drobne tako enostavno podredil in v igro že na debiju poslal kamen spotike. Na njegovo srečo, je Mura tisto tekmo dobila, kamen se je skotalil v mrežo, ostalo pa je zgodovina.

Tako je Oskar Drobne skorajda vsako tekmo v prvo ekipo uvrstil ta ’kamen’, ki se imenuje Steven Junčaj. Skupaj pa sta dosegla (izjemno) negativno bero. Ko je Junčaj začel, je Mura zmagala le 1-krat, ob tem 2-krat remizirala in 5-krat izgubila. Ko je ni pa je Mura (sicer tudi pod vodstvom Žlogarja) dosegla 5 zmag, 1 remi (Maribor; izenačenje v zadnjih sekundah tekme) in 4 poraze.

Da bi bila Georgu Junčaju res najbolj pomembna Mura je do zdaj začutil redkokateri navijač. Zanimivo je, da se v takšno 'polomijo' konec koncev tudi vlaga. S tem nepotizmom se podcenjuje tako slovenska nogometna liga, še najbolj pa slačilnica NŠ Mure. Ob vsem tem pa je ob strani ostal še tretji najboljši strelec Mure vseh časov in to po tem, ko je na zadnjih petih tekmah na vsaki zabil vsaj po en gol. Govora je seveda o Amadeju Maroši, ki je pred kratkim dobil tudi pesem in nekaj 'fotošopiranih' slik.

In smo nazaj. V pat poziciji. Dejstvo je, da Mura (in tudi ostali slovenski klubi) potrebuje(jo) finančno injekcijo. Brez te bo zaradi dviga vseh stroškov težko ostala med živimi.

Navijačev brez kluba ni, tudi g. Junčaj pa v nogometu ne more obstajati brez kluba in podpore navijačev. Zato bi bilo bržčas najbolje za vse, da se vlagatelj postavi v ozadje, zaupa vodstvu in stroki (brez neke vmesne vezi; ne potrebujemo je). S tem bo lažje uresničil svoje napovedi. Takoj, ko bo Mura igrala evropske kvalifikacije pa sem prepričan, da bo za to požel aplavz in pridobil srca navijačev, ki so po mojem skromnem mnenju eni najboljših v regiji.
 
Samo skupaj lahko preživimo, samo skupaj lahko obstajamo.