Na pot smo se odpravili z dvema avtobusoma, malo po polnoči na dan tekme, pot pa je s postanki trajala kar 16 ur. Bilo nas je 87, če se ne motim, smo pobirali 100 nemških mark, v katerih je bila zajeta vstopnica, avtobusni prevoz in še hrana, ki smo jo dobili od sponzorjev. Že med potjo je bilo čutiti, da je to gostovanje nekaj posebnega. Za večino navijačev je bila to prva evropska tekma. Odpravo smo sestavljali stari med 16 in 40 let. Ker je bilo to prvo naše gostovanje izven Slovenije, smo se zjutraj dogovorili, da moramo biti »čedni«, brez kakšne pi**arije, saj bi bila velika škoda, če bi nas poslali nazaj domov in ne bi videli tekme. Prvi postanek je bil v Avstriji na neki črpalki. »Čedno« smo spili kavo, pazili na »skuleranost«, itd. Vse do odhoda s črpalke… bil sem zadnji, ki je šel iz prostora, ko je prodajalka zakričala in grozila s policijo, saj nismo plačali vseh »retašev«, kave in drugih stvari… Toliko o tem, kako dolgo smo se »reda držali«.

Na poti v mesto smo se približevali stojnici s hitro hrano. Na daleč smo opazili cene hamburgerjev, kokakole … in ko je med pogovorom eden izmed naših malo bolj naglas preklel, je prodajalec v hipu dvignil glavo, pogledal proti nam in na hitro menjal ploščice s cenami. Cene so se naenkrat podvojile. Nato smo ugotovili, da je »jugovič« in nas je prepoznal po kletvici. Takoj, ko je zaslišal znano kletvico, je naredil računico, da nas skasira.

Ko smo šli od njega naprej po ulici, se proti nam s kolesom pelje ena ženska. Srednjih let, z rejsan velkimi ceckami. Ko jo V. opazi, ves vesel pove: »Ka si nouri, kakše cecke ma ta!«. Ženska pred nami nemudoma »zabremza«, mi obnemimo, ona pa: »Ka vij ste s Sobote?«. In izvedeli smo, da ima ta »ženska srednjih let z velkimi ceckami« na Vaneči hišo. Obljubila nam je, da s hčerkami pride na tekmo. Kar je bila seveda napaka, saj je tudi hčerka imela velke cecke in ko je med navijanjem z nami skakala, so dečki okoli nje nehali gledati tekmo in »bulili« v njo. To je opazila gospa in jo kar hitro umirila, da ni več skakala.

V mestu smo našli še en lokal, ki je stal na vogalu, tako da sta ga obdajali dve ulici. Lokal smo zavzeli in se zmenili, da bomo v njem pili do tekme. Na pločniku smo nastavili transparente in ves čas navijali. Domačini, ki niso uspeli pravočasno uiti, so seveda pili z nami. Pokojni G. z Bangladeša je tako dolgo »dregal« jubox in ko je po določenem času ugotovil, kako z njim delati, smo več kot dve uri poslušali Thunderstruck od AC/DC. V tem lokalu smo naredili velik promet, saj nam je šefica povedala, da v primeru Murine zmage plača pijačo celemu avtobusu. To nam je bilo sprva zelo čudno, saj Švica velja za »škrtlavi narod«, a ko smo na poti na stadion preračunali ceno male pive v tolarje, smo ugotovili, da je bila ta dražja kot pri nas velika piva. Za*ebalo nas je, da smo bili pijani in plačevali v kovancih, pri tem pa zmotno mislili, da je to drobiž, kot pri nas.

Ob prihodu na stadion nas je šokiralo, da nas nikjer ni pričakala policija, kot smo bili to vajeni na gostovanjih po Sloveniji. Malo smo čudno gledali le, ko smo morali ob vstopu na stadion lomiti cevi od zastav na največ 1,5 m dolžine. Ko smo vprašali, kje stojimo oziroma kje je »boks« za nas, so nas čudno pogledali in povedali, da lahko stojimo kjer želimo, saj smo plačali vstopnice. Na stadionu je bilo le nekaj policistov. Med tekmo smo stali za golom, medtem ko so navijači Aaraua bili pozicionirani desno od nas. Med nami nobenih policistov, nobene ograje, nič.

Posebne koreografije nismo imeli. Imeli smo »paper šov«, trakove, nekaj transparentov Black Gringos, podskupine Black Gringos Bakovci in slovenske zastave. Najbolj je bil opazen transparent »MAMA MARTA TU SAN« navijača, ki doma ni povedal kam se odpravlja in je zato z izobešenim transparentom preko televizijskega prenosa obvestil domače, kje se nahaja. Zanimivo, po tekmi smo prodali kar nekaj navijaških rekvizitov Slovencem, ki so živeli v Švici.

Rezultat je bil 1:0 za Aarau. Proti domu smo se odpravili uro po tekmi in na Fazanerijo prispeli naslednji dan okrog 14:30. Ko smo prispeli, nas je tam čakala velika »fešta« v kopališču, saj je naš standardni član M.Š. dobil sina in zato ni potoval v Švico.

Avtorji: A.Š., S.M., M.Š.