V soboto, ko smo proti Olimpiji junaško ubranili zgodnji Čakšov zadetek, sem se zapletel v debato z modrouniformiranci iz Novega mesta, ki so enkrat več narobe razumeli, kje je njihov položaj, tam, kjer je (naš) Bergdoktorkout. Ne pri ograji stadiona, ampak zunanji ograji, tam, kjer je – Jožin šank. Moža postava, oklepljena s ščitom in palico, sta bila sicer Štajerca. »Bova kar tukaj, naju zanima nogomet. Pa tako ali tako sva v soboto spet pri vas v Lendavi,« mi je razložil eden od njiju. Ni panike, vedno paše debata med tekmo. Je bila zares prav prijetna. 

Sta pa se oba prav krepko prestrašila in strogo pogledala na tribune tam nekje v 75. minuti, ko je neumorni kapetan Kouter s provokacijo in startom še enkrat več dvignil navijače na noge. Vstal je tudi Iztok F. Tribuna Jug mu je sledila, navijanje se ni nehalo do zadnjega sodnikovega žvižga. »Pravi ste, vedno radi delamo tukaj. Se vidimo čez teden dni,« mi je nekaj minut pred koncem rekel eden od omenjenih iz uvoda. »Letos bi vi znali biti prijetno presenečenje,« ga je dopolnil kolega. Naj se uresničijo besede tega moža postave! 

Proti Olimpiji je Fazanerija še enkrat več pokazala, zakaj je Fazanerija. Kultnega stadiona ne zgradijo milijoni. Zgradijo ga ljudje. In to drži kot pribito. Kultni stadion ni nujno največji. Ni nujno najlepši. Je stadion, kjer se navijači po zmagi objemajo s popolnimi neznanci. Kjer po porazu vsi molčijo, a se naslednji teden znova vrnejo. Kjer nam je ata Petrovič za naslednjo tekmo v našem koutu obljubil kar celo rundo.

Še enkrat več se je pokazalo, da se do uspeha pride z delom, vztrajnostjo in s podporo ljudi. Navijači! Mi smo ostali tudi takrat, ko rezultatov ni bilo. Prav zato Fazanerija ni zgolj prizorišče tekem, ampak prostor spominov, pripadnosti in ponosa. Mura je že večkrat dokazala, da lahko preseže pričakovanja. Morda sta ti dve tekmi v novi sezoni sporočilo, da lahko (končno spet) naredimo korak naprej. 

Na Fazaneriji se ljudje namreč objemajo, čeprav se ne poznajo. Tu se poje glasneje, kot bi si upali kjer koli drugje. Tu je dovoljeno jokati zaradi športa, ker te vsi razumejo, da pravzaprav ne jočeš zaradi rezultata. Jočeš zaradi občutka pripadnosti. V svetu, kjer se vse meri po donosnosti, sta Mura in Fazanerija opomnik, da obstajajo stvari, katerih vrednosti ni mogoče izračunati. V soboto so običajni navijači za nekaj ur postali del nečesa večjega od sebe. Bilo je zares lepo biti navijač Mure. 

Stadion sam po sebi seveda ne prinaša zmag. Ne daje golov in ne osvaja naslovov. A lahko ustvari okolje, v katerem je uspeh lažje graditi. Letos smo začeli dobro. Predvsem pa z obiskom proti Olimpiji, ki je presenetil tudi neumornega Mitjo S., sporočamo. Fazanerija je dom tisoč in več navijačev, ki v črno-belih barvah vidijo del svoje zgodbe. Skoraj zagotovo bomo glasni tudi proti Nafti v Lendavi.