Druga ekipa Sobote in Partizan Rakičan. Obe ekipi sta v sezoni 1954/55 tekmovali v prekmurski skupini mariborske podzvezne lige. Igralci Sobote so v belih majicah in črnih hlačkah. Prvi z leve stoji Mirko Horvat (Rakičan), sedmi Rudi Merica (Sobota), osmi Humar (Rakičan) in predzadnji Štefan Števančec (Rakičan). Bralce prosimo za razpoznavanje oseb s fotografije. Fotografija je bila rač. spremenjena v barvno. Avtorske pravice: nkmura.si Foto: arhiv Ludvika Števančeca

V sezoni 1954/55 je bila slovenska republiška liga razdeljena na dve skupini, vzhodno in zahodno. Kakovostno gledano je bila to četrta jugoslovanska liga, saj so klubi zraven prve in druge zvezne lige tekmovali še v hrvaško - slovenski ligi. Sobota je tekmovala v vzhodni skupini in s sedmimi zmagami, enim neodločenim izidom in porazom osvojila naslov jesenskega prvaka. V ligi so tekmovali še Aluminij, Bratstvo (Hrastnik), Drava, Kovinar Maribor, Kovinar Štore, Nafta, Proletarec (Zagorje), Rudar Velenje in Rudar Trbovlje.

Lestvica po jesenskem delu prvenstva sezone 1954/55

1. Sobota        9  7 1 1  25:8  15
2. Rudar (T)     9  7 0 2  28:14 14
3. Nafta         9  5 2 2  24:19 12
4. Bratstvo      9  4 2 3  17:12 10
5. Rudar (V)     9  5 0 4  25:25 10
6. Kovinar (M)   9  4 1 4  16:16  9
7. Proletarec    9  4 0 5  17:22  8
8. Kovinar (Š)   9  3 0 6  13:19  6
9. Aluminij      9  3 0 6  13:21  6
10.Drava         9  0 0 9  11:33  0

Šestnajst igralcev prvega moštva

Moštvo je sestavil tehnični vodja ekipe Vladimir Kukanja, ki je zbral 16 igralcev, predvsem mladih, ki so še ne dolgo tega igrali v mladinskem moštvu. Dva izmed teh igralcev, Ciril Klajnšček in Feri Zelko, sta se poleti udeležila trenerskega tečaja v Rovinju. Slednji je pomagal pri treningu ekipe in je bil uradno tudi trener Sobote. Povprečna starost prvega moštva je znašala 25 let, najmočnejše orožje pa je bila krilska vrsta. Ta je bil za nasprotnike skoraj nepremagljiv zid, kar se je odražalo tudi v prejetih golih. Zanimivo je, da so vsi igralci zrasli na "domačem zelniku" in prišli v prvo moštvo iz mladincev. Kdo so igralci, ki so osvojili naslov jesenskega prvaka?

Vratar Alojz Zach - star 26 let, delavec. Branil je na vseh tekmah, prvemu moštvu pa se je priključil spomladi. Je discipliniran, redno trenira in je dokaj zanesljiv. Njegova slabost je trema.

Levi branilec Ciril Klajnšček - star 29 let, uslužbenec. Požrtvovalen in zanesljiv igralec, prej je odlično igral srednjega krilca. Redno obiskuje treninge in je bil na trenerskem tečaju v Rovinju.

Desni branilec Geza Veren - star 27 let, elektromonter. Nastopil je na štirih tekmah, nato pa je zbolel. Precej oster igralec sicer pa fair in požrtvovalen.

Desni branilec Ladislav Belinger - star 18 let, dijak. Prišel je iz mladinskega moštva. Na svojem mestu v moštvu je pokazal velike sposobnosti.

Desni krilec Jože Norčič - star 24 let, brivec. Požrtvovalen in tehnično zelo dobro podkovan igralec, ki mu mesto desnega krilca povsem odgovarja.

Srednji krilec Mirko Babič - star 23 let, bančni uslužbenec. Je srednji krilec modernega kova, fizično močan, v igri z glavo odličen in oster. Večkrat po nepotrebnem dela prekrške.

Levi krilec Feri Zelko - star 32 let, bančni uslužbenec. Najstarejši igralec in kapetan moštva. V prvem moštvu igra že 13 let in je odigral za svoje klubske barve že okoli 300 tekem. Pomaga pri treningu moštva.

Desno krilo Janez Sečko - star 22 let, ključavničar. Hiter in tehnično dober igralec. Ima pa precejšnjo napako, da je prevelik individualec.

Desna zveza Janez Horvat - star 25 let, delavec. Zelo nevaren strelec in tehnično dober igralec, čeprav nekoliko trmast.

Srednji napadalec Feri Maučec, star 22 let, dijak. Najboljši igralec v napadu, požrtvovalen, tehnično dober.

Leva zveza Tibor Sakal - star 19 let, dijak. Kljub majhni postavi je precej oster in požrtvovalen igralec, s čimer pa dopolnjuje pomanjkanje tehnike.

Levo krilo Franc Sečko - star 31 let, uslužbenec. Zelo požrtvovalen in discipliniran, njegova slabost pa je slabša prisebnost pred vrati.

Zraven omenjenih so na nekaj tekmah igrali še Humar, Šubat, Jurij Vrtarič in Rudi Merica, ki pa so zaradi poškodb igrali nekoliko manj.

Najnižji in najlažji napad

Od predstavljenih igralcev je igral najzanimivejšo in svojevrstno vlogo napad Sobote. Vsi igralci napada so bili po telesni višini enaki, saj nihče ni imel več kot 155 centimetrov, istočasno pa so bili lahki, ker je njihova povprečna teža znašala 52 kilogramov. Po mnenju upravnega odbora je bil napad Sobote najbrž najnižji in najlažji v državi, kar je bila zanimiva redkost. Ta lastnost je šla nekoliko v škodo moštva, kajti na tekmah z moštvi, ki so imeli robustnejše igralce, so prihajali Sobočani težje do izraza.

Sobota - rezervoar nogometašev

Zaradi socialnega sestava članstva in moštva se je v preteklosti pogosto dogajalo, da so mladi igralci odhajali v druge sredine. Vratarja Vincenc Bencik in Štefan Ouček sta naredila odlični karieri pri Odredu in ljubljanskem Železničarju, v druge sredine pa so odšli še Ludvik Maroša, Čretnik, Josip Matuš, Aleksander Bušen, Ladislav Kulčar in še kdo. To je v preteklosti slabilo moč enajsterice, vendar se je socialno stanje precej izboljšalo in igralci so ostajali doma.

Do jesenskega naslova brez denarja

Nogometaši so se jeseni izkazali z zelo dobrim obiskom treningov, zraven tega pa so bili na tekmah zelo disciplinirani, saj noben igralec ni bil opominjan ali izključen. Igralci so jesenski del odigrali brez, da bi za to prejeli kakršnokoli nadomestilo. Klub se je ves čas boril s finančnimi težavami, dokler niso poleti 1954 priredili nadvse uspelo tombolo. Upravni odbor si je moral izposojati denar za potovanja, velikokrat pa so tudi sami založili svoj denar. Ob koncu jesenskega dela so se izvlekli iz težav in leto zaključili brez večjih težav. Največje breme kluba je bilo vzdrževanje igrišča, zato so si želeli pomoči MLO-ja (Mestni ljudski odbor), da bi prevzel v upravljanje stadion, kot se je to zgodilo v Mariboru in Celju.

Devet kilometrov peš, da bi igrala

Ob denarnih težavah pa je klub pestilo tudi pomanjkanje igralcev za mladinsko moštvo, saj jih je bila večina v prvem ali drugem moštvu. Problem so rešili z ustanovitvijo pionirske šole. Zanimiv primer se je zgodil poleti, ko je drugo moštvo, ki je bilo sestavljeno iz rezervnih igralcev in nekaterih pionirjev, igralo prijateljsko tekmo v Beltincih. Starejši so se na tekmo odpravili s kolesi, pionirji pa z vlakom. Dva od pionirjev sta se pred tekmo nedisciplinirano vedla, zato ju trener ni pustil nastopiti. Ko so se ostali pripeljali v Beltince, so ta dva pionirja že našli na igrišču. Oba sta namreč že opoldne odšla peš v 9 kilometrov oddaljene Beltince in to samo za to, da bi lahko igrala. Na koncu sta dobila priložnost v drugem polčasu.

Druga ekipa v prekmurski skupini

Druga ekipa Sobote je tekmovala v mariborski podzvezni ligi, ki je bila razdeljena na prekmursko in koroško skupino. V prekmurski skupini je tekmovalo pet moštev in sicer Partizan Beltinci, Partizan Ljutomer, Partizan Rakičan, Partizan Radgona in Sobota II. Sobočani so osvojili tri točke in jesenski del končali na četrtem mestu.

Lestvica prekmurske skupine mariborske podzvezne lige

1. Partizan Beltinci   4  2 1 1  8:4  5
2. Partizan Ljutomer   4  2 1 1 12:9  5
3. Partizan Rakičan    4  2 1 1  6:5  5
4. Sobota II           4  1 1 2  8:10 3
5. Partizan Radgona    4  1 0 3  3:9  2

Na sredini petdesetih let je bilo zbirališče igralcev, upravnega odbora in navijačev v kavarni Sočič. Nahajala se je ob nekdanji glasbeni šoli na današnji ulici Staneta Rozmana. Fotografija je bila računalniško spremenjena v barvno. Avtorske pravice: nkmura.si Foto: Jože Kološa Kološ