Simpatizerji Mure se Stanka Maučeca najbolj spominjamo kot nekdanjega trenerja Mure. Dijaki nekdanjega Centra poklicnih šol oz. današnjega SPTŠ-ja ga poznajo kot profesorja športne vzgoje. Tisti malo bolj zagreti nogometni kibici pa se ga spominjajo še kot nogometaša Mure. Maučeca, ki danes uživa v zasluženem pokoju, smo obiskali in se z njim spomnili njegovega nogometnega udejstvovanja.

Stanko Maučec se je rodil 28. decembra 1945 v Bogojini, kjer je tudi začel igrati nogomet. Bil je napadalec. "Tako kot marsikateri nogometaš sem tudi jaz začel z igranjem nogometa v svoji vasi. Tam sem bil do pionirjev, nato pa sem prestopil v mladinsko moštvo Sobote, ki je takrat igralo v slovenski mladinski ligi," se začetkov spominja Maučec. Za člansko moštvo je debitiral 4. aprila 1965 proti ljubljanski Iliriji. Vse skupaj je v črno-belem odigral tri uradne tekme. "Za Muro sem debitiral z devetnajstimi leti in odigral tudi nekaj tekem, največ prijateljskih. Mura je takrat vsako leto igrala vsaj eno prijateljsko tekmo z Mariborom. Na eni izmed njih sem v Mariboru dal tudi gol. Zanimivo je, da sva takrat v Muri igrala dva Maučeca, jaz in Feri. Strelec sem bil jaz, vendar so zadetek zaradi priimkov nato pripisali Feriju," pravi Maučec, ki ni v nobenem sorodu z najboljšim strelcem Mure vseh časov. 

Izsek iz registracijskega zapisnika Nogometne zveze Jugoslavije. Stanko Maučec je bil za Soboto registriran 26. 7. 1963.

V Murski Soboti je končal učiteljišče, nato pa se je vpisal na Visoko šolo za telesno kulturo v Ljubljani oz. današnjo Fakulteto za šport. "Ko sem se odpravil na študij sem pri Muri vzel izpisnico in se registriral za NK Slovan. Igrali smo v takratni drugi slovenski ligi. Bil sem standardni igralec, tudi kapetan. Vmes sem igral še za reprezentanco ljubljanske univerze in treniral mladince in pionirje. Že takrat mi je trenerstvo bolj ležalo kot igranje," dodaja Maučec. "Leta 1972 sem končal specializacijo iz nogometa pri dr. Branku Elsnerju, nato pa sem se vrnil v Bogojino kjer sem bil igralec in trener. Postali smo pomurski prvaki in imeli možnost napredovanja v 2. slovensko ligo. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev nismo šli v višjo ligo. Smo pa takrat imeli v Bogojini zelo dobro zasedbo. Jaz, Karel Glažar, Vlado Bavčar in tako dalje," pravi Maučec.

Mladinsko moštvo Sobote leta 1964. Stojijo od leve: Ahmed Volić (trener), Stanko Maučec, Vladimir Kukanja, Ladislav Balažic, Slavko Zadravec, Karel Glažar, Karel Horvat in Zoltan Baranja - Zoli. Čepijo: Jože Benko, Jože Baranja - Kano, Vlado Bavčar, Ervin Kerčmar, Franc Miholič - Pendo, Milan Koblencer. Foto: Arhiv NK Mura skozi čas.

V svojem pogovoru je večkrat imenil Branka Elsnerja, ki mu bo za vso pomoč večno hvaležen. "Ponosen sem, da me je vodil kot trenerja. Ogromno mi je omogočil, me vodil in skrbel, da sem trenersko napredoval." Njegov prvi resnejši trenerski posel je bil v Avstriji. "Leta 1973 sem prevzel SAK iz Celovca. Igrali smo v landesligi na stadionu Poštarja. Plačevala me je mladinska organizacija Iskra iz Kranja, ki je bila obenem pokrovitelj tega kluba. Tudi stanoval sem v Celovcu. Elsner je bil takrat trener avstrijske reprezentance," se svoje avstrijske epizode spominja Maučec.

Leta 1973 je Stanko Maučec prevzel SAK iz Celovca. Foto: arhiv Stanka Maučeca.

"Kmalu zatem sem se vrnil nazaj v Prekmurje in prišel k Muri. Predsednik Olimpije je bil takrat Prekmurec, in sicer direktor Kompasa Egon Conradi. Ljubljančani so želeli v Prekmurju rekrutirati najboljše mlade igralce. Takrat me je pograbil Elsner in mi omogočil, da sem štiri tedne sodeloval s trenerjem Olimpije Gugoljem. Zatem sem prišel nazaj k Muri, ki je igrala v II. zvezni ligi," se spominja Maučec, ki je takrat postal pomočnik Stevu Pozderju.

"Po vrnitvi k Muri sem postal pomočnik Stevu Pozderju. Doživel sem II. zvezno ligo. Spomnim se, da smo se z osebnimi avtomobili vozili do Zagreba, nato pa z letalom naprej v Šibenik, Split, Beograd in tako dalje. Igrali smo s Splitom, Zadrom, Šibenikom, Dinamom iz Pančeva in mnogimi takrat veliko bolj eminentnimi klubi kot je bila Mura. V Zagreb nas je s fičom vozil odbornik Klepec. Za Muro so takrat igrali trije Horvati iz Nemčavec. Jožetu je bilo v letalu vroče, pa so se hecali naj si odpre okno, da bo dobil svež zrak. Iskal je kljuko, kje bi lahko odprl okno," se tega v smehu spominja naš sogovornik, ki je po izpadu Mure iz druge lige dobil prvo priložnost, da je postal glavni trener Mure.

"Po izpadu iz lige je Pozder zapustil Muro, klub pa je prek razpisa iskal novega trenerja. Javilo se je šest kandidatov, izbrali pa so mene. Meni je to predstavljalo veliko čast, tudi zato ker sem bil najmlajši trener v slovenski ligi. Odgovornost je bila zelo velika, igrali smo izjemno težke tekme in imeli dobre igralce. Igrali so denimo Kopač, Posavec, Cirkvenčić, Kukanja in tako naprej. Žal nam tudi zaradi finančnih sredstev ni nato nikoli več uspel vnovičen preboj v II. ligo." Kako so ga kot glavnega trenerja sprejeli takratni igralci? "Posebej bi omenil, da so se, kljub majhni starostni razliki, igralci do mene obnašali izjemno spoštljivo. Z njimi nisem imel nobenih težav. To so bili zelo lepi časi," je izpostavil Maučec.

V drugi polovici sedemdesetih let je bil v Sloveniji uveden sistem selekcij. Na fotografiji je prva selekcija Mure. Stojijo od leve: Đurinek (tehnični vodja), Šebjan, Jerič, Baranja, O. Horvat, Husar, Nagy, Gašpar, Ribaš (vratar), Maučec (trener). Čepijo: Horvat, ____, Mörec, Krajnc, Slavic, Hozjan, Rous. Foto: arhiv NŠ Mura.

Malo manj znano je, da je bil Maučec prvi trener Mure, ki je uvedel treniranje dvakrat na dan. "To sem prvi uvedel. V času priprav smo trenirali dvakrat na dan. V šoli, kjer sem bil zaposlen pa sem si tako uredil urnik, da sem vmes lahko šel na trening." Ko ni bilo priprav so muraši trenirali štirikrat na teden. "Ko smo potovali denimo v Gorico in Koper smo šli na pot dan prej. Pred tekmami smo imeli vedno kosilo, največkrat na kakšnih kmečkih turizmih. S tem, da smo šli na tekme dan prej je povezanih ogromno zanimivih zgodb. Morali smo zelo paziti, da nam igralci niso pobegnili v disko ali kam drugam (smeh). Z nami so se v avtobusu vedno vozili tudi mladinci, ki so igrali pred tekmo članskih ekip," dodaja Maučec.

Nekdanji trener Mure se je dotaknil tudi publike in denarja. "Na domačih tekmah nas je vedno spremljalo blizu 1000 gledalcev, velikokrat tudi 1500. Denarja ni bilo na veliko. Treningi so bili plačani, dobili pa smo tudi premije. Igralcem so povrnili še potne stroške. Nekateri so zraven nogometa dobili še službe," pravi naš sogovornik. Na stadionu v Fazaneriji so bili tudi gledalci, ki so jih imenovali bele srajce. "Tu kjer je kopališče, zraven nekdanjih slačilnic, so vedno stali gledalci, ki smo jih imenovali bele srajce. To so bili direktorji in ravnatelji." Šef zdravniške službe Mure je bil dr. Perkič, takratni vodja tuberkoloznega oddelka v Murski Soboti. "On je urejal vse kar je bilo povezano z zdravniško službo. Vedno je prišel s torbo. Znan je bil po tem, da je igralcu, ki je ležal na igrišču vedno govoril - 'gor stani, bejži, bejži, ka se ne rasladijš'," v smehu pravi Maučec, ki se zelo dobro spominja še anekdot z nekdanjim predsednikom Mure Štefanom Merklinom kakor tudi s tehničnimi vodji ekip. "Ko sem bil trener je bil predsednik Štefan Merklin. Bil je glavni na soboškem Agroservisu. Ko sem nekoč prišel tja me je vratar nadrl kaj bi rad, kaj delam tu. Pa je to slišal Merklin in ga nahrulil, da naj pazi kaj govori in kako se obnaša, ker sem trener Mure (smeh). Tehnični vodja je bil Rudi Merica, kasneje tudi Karel Fujs in Ivo Đurinek. Slednji nas je tudi vozil s svojo Lado. To je bil takrat najbolj popularen avto. Nekoč smo se peljali v Lendavo in je prehiteval fička. Ko ga je prehitel je dejal - Stanko, glej to je Lada. Kasneje je bil nekaj časa tehnični tudi Emil Miloševič," pravi Maučec.

Stanko Maučec je bil v času nekdanje Jugoslavije dve leti trener slovenske amaterske reprezentance. "Olimpija in Maribor sta bila takrat profesionalna kluba in sta igrala na nivoju Jugoslavije, slovenska liga pa je bila amaterska. Igrali smo veliko turnirjev ter tekem in to, da sem bil selektor te reprezentance je bilo zame veliko priznanje. Takrat sem bil še trener Mure, za reprezentanco pa je igralo pet murašev, in sicer Jerič, Husar, Kolonić, Horvat in Šavel. Me je pa takrat za trenerja hotela Izola, vendar sem se odločil, da ostanem v Murski Soboti."

Stanko Maučec selektor amaterske reprezentance Slovenije. Foto: arhiv Stanka Maučeca.

Nekdanji trener Mure je kasneje treniral še nekatere druge klube kot so Feldbach, Ilz, Jennersdorf, Nafta, Bakovci in tako dalje. Njegov zadnji trenerski posel je bil Zavrč, ki ga je vodil skupaj z Zlatkom Gaborjem. "Zelo dobro sem se počutil v Ilzu, ki je bil takrat odličen klub. Bili so zelo korektni. Tam sem imel brezplačno gorivo. Vsak dan sem se vozil v Ilz. Dopoldne sem imel pouk na šoli, popoldne pa trening." Vse Maučecove ekipe so bile znane po tem, da so bile kondicijsko izjemno pripravljene. "Kot trener sem vedno tekel z igralci, tudi z Murinimi. Vedno sem bil na čelu in če je kateri odpadel je pač odpadel. Sicer pa sem treniral tudi maraton in polmaraton. Tekel sem ga v Radencih in Ljubljani."

Stanku Maučecu trenutno nagaja bolezen, dokler pa je lahko pa je naš someščan vstal vsak dan ob štirih in telovadil na soboškem kanalu. Na vikendu v Bogojini je imel čebele, tam je veliko tekel in hodil. Njegov hobi so bili tudi golobi z umetniškim letom. Gre za posebne pasme golobov. Udeleževal se je različnih tekmovanj.

V času nogometnega udejstvovanja je bil tudi vodja izobraževanj za trenerje. Predaval je na trenerskih seminarjih, veliko trenerjev pa je pri njem naredilo tudi izpite. Ukvarjal se je še z objavljanjem strokovnih člankov in sicer za Sportsko prakso Beograd, Suvremeni nogomet in Naš trener. Za svoje delo je prejel več različnih priznanj. 

Maučec je Muro nazadnje treniral v sezoni 2009/2010 in 2010/2011.