Če bi nogometne klube vodili zdravniki, bi bil recept za vsako bolezen isti: menjava trenerja. Ekipa ne zabije gola že tri tekme? Menjava trenerja. Igralci izgledajo tako, kot da so noč prej prespali v diskoteki? Menjava trenerja. Celo, če dežuje na dan derbija? Verjetno je kriv trener, ker ni naročil sonca. Seveda – trener ima veliko odgovornost. Vodi treninge, postavlja taktiko, skrbi za vzdušje v garderobi. A pogosto se pozablja, da igralci niso roboti. Forma pade, poškodbe terjajo svoj davek, nasprotniki se prilagodijo. In čeprav trener nosi glavo na tnalu, je rezultat vedno skupek stotin majhnih dejavnikov.

Trenerski stolček je zato postal pravzaprav najbolj vroča sedežna garnitura v športu. Ni pomembno, ali je narejen iz usnja, plastike ali hrastovega lesa – vsak trener ve, da sedi na katapultu. Včeraj ga klub predstavi kot »človeka z dolgoročno vizijo«, danes ga odpeljejo skozi stranski izhod z enim kovčkom in klavstrofobično odpravnino. Menjave imajo tudi paradoksalen učinek. Klub, ki menja trenerja, pogosto doživi kratek »šok efekt«. Ekipa zaigra bolje, saj igralci želijo dokazati novemu šefu, da spadajo v prvo enajsterico. Pa vendar! Ko začetna evforija zbledi, se težave pogosto vrnejo. Takrat se pokaže, da težava ni bila v trenerju, ampak v sistemu, ki zahteva rezultate hitreje, kot se lahko zgradi prava ekipa.

Navijači ob tem pogosto nasedejo iluziji. »Zdaj bo drugače! Novi trener bo vse obrnil na glavo.« Res je – obrnil bo formacijo iz 4-4-2 v 4-2-3-1 in namesto banane na treningu bodo igralci jedli jabolko. Čudeži se pač ne dogajajo. Navijači pri tem igrajo še svojo vlogo grške tragedije. Najprej vzklikajo, da je novi trener rešitelj, po treh remijih pa že zahtevajo njegovo glavo. Istočasno igralci, ki trikrat zapored podajo žogo v avt, ostajajo na igrišču, ker so pač »naši fantje«. Logika? Niti VAR tega ne bi razložil. Še najmanj slovenski.

Še najbolj tragikomičen del pa je, ko trener, ki so ga pred dvema mesecema odslovili kot nesposobnega, kar naenkrat postane rešitelj pri drugem klubu. In čez pol leta se zgodba ponovi. V bistvu bi lahko lige kar ukinile prenos igralcev in uvedle prenos trenerjev. Hitro bi dobil pravi trenerski Panini Album. Zamenjaš dva kratkoročna stratega za enega dolgoročnega vizionarja!

Nogomet je postal industrija potrpljenja na kredit. Včerajšnji junak je današnji odpadnik. In dokler bodo klubi merili uspeh izključno skozi kratkoročne rezultate, bo trenerska klop ostajala najbolj nestabilen stol v športu. Morda je čas, da nogomet spet odkrije nekaj, kar se v poslovnih okoljih imenuje »zaupanje v proces«. Velike zgodbe so se gradile leta, ne tedne. Toda – ali je v današnjem svetu nogometa sploh še prostor za potrpežljivost?

Opomba: Kolumna je nastala s pomočjo umetne inteligence.