December je mesec, ko so dovoljene sanje. Dovoljenih je več sanj, kot običajno. Ker so pač prazniki. Prav 26. decembra, ko sem v petek tipkal pričajočo kolumno, je pred štirimi leti kot strela z jasnega udarila (grozna) vest, morda pa za nekoga pričakovana. Da iz Fazanerije odhaja Ante Šimundža! Tvorec čudovite zgodbe črno-belih, ki se je začela junija 2017 v 2. SNL, in končala novembra 2021, ko je po zadetkih Tomija Horvata in Amadeja Maroše v konferenčni ligi padel celo sloviti Tottenham. Mura je tisto leto izredno izkoristila pot v evropska tekmovanja. Kot državni prvak sezone 2020/21 je ob skoku čez prvo oviro imela nato tri zaključne žogice za evropsko jesen.

Leto poprej se je zgodila še druga pokalna lovorika v zgodovini kluba s Kopališke 45. Po odhodu Šimundže s klopi Mure pa je rezultatska krivulja šla navzdol. Pogoste menjave trenerjev in veliko trgovanja z igralci so klubsko kontinuiteto med leti 2017 in 2021, po kateri je bil soboški ligaš (prepo)znan, hitro razbili. Klub brez jasne dolgoročne linije namreč kmalu zdrsne v povprečje, je že znana nogometna krilatica, ki jo radi uporabljajo dobri poznavalci najpomembnejše postranske stvari na svetu. Ko navijači nimajo zgodbe, pa verjamejo samo še rezultatom. In ko ni rezultatov? Pride jeza.

Ni bi lahko gledati Muro v letu 2025. Rezultati so skromni, igra ni prepričala, lestvica pa nikoli ne laže. A letošnji padec ni konec zgodbe. Ne sme biti! Osmo mesto na razpredelnici 1. SNL ni konec sveta. Je pa lahko opomin. Mura spomladi 2026 zato ne potrebuje velikih obljub. Ne potrebuje govora o Evropi, naslovih in čudežih. Potrebuje pa red, delo in potrpežljivost. Še posebej potrebuje občutek, da smo spet vsi na isti strani. Klub, igralci, stroka in navijači. Jeseni 2025 smo povsem zašli vsak na svojo stran. Morda za nekoga tudi pričakovano. 

Stanovski kolega Robert Balantič, tudi ustvarjalec podkasta Doj se prosi, je imenitno ob krizi Mure v Vestnikovi rubriki S tribune, na plano potegnil izjavo Željka Sopića, trenerja Osijeka. Hrvaški klub letos tako kot črno-bela ljubezen prav tako ni blestel. Po osmih zaporednih evropskih nastopih je po sezoni 2024/25 ostal brez njega. Jesenski del sezone 2025/26 pa je v 1. HNL končal celo na zadnjem mestu. Na klopi kluba, ki ob reki Dravi domuje na Opus Areni in ga znatno financira madžarska država – podoben modus operandi kot v Nafti Lendava –, se je to leto opekel tudi Slovenec Simon Rožman.
 
Sopić je namreč nazorno opisal, kakšen bi moral biti odnos med navijači in klubom: »To je kot v zakonu. So lepi, a tudi manj lepi trenutki, ampak še naprej ste v zakonski zvezi, ker imate nekoga radi. Klub imaš rad in ga podpiraš, ko je dobro in ko je slabo.« Toda Sopić je po koncu klavrne jeseni sicer še rekel tudi to: »Potrebujemo več strasti in hitrosti na igrišču ter tistega, kar imajo pravi moški. Trenutno tega nimamo v zadostnih količinah. Jesen je bila zelo grd pristanek na realna tla za Osijek, to je dejstvo. A verjemite mi, pripeljali bomo točno tisto, kar potrebujemo. Bojevnike, ki bodo ta klub vrnili tja, kamor tudi sodi.«

Torej recept je (prepo)znan – z bojevniki in navijači v 2026. Srečno!