Kakor da so se nogometni bogovi, pa tudi NZS in sodniška organizacija, to sezono še posebej zarotili proti Muri. Ko se je tik pred zadnjim žvižgom Mihaela Antića – medklic: skočite v zaprašene arhive, kolikokrat nas je že razjezil s svojimi odločitvami – med preigravanjem Luki Bobičancu Bobiju zavrtelo koleno, in je tekmo v Ajdovščini končal v krikih bolečine –, sem takoj vedel, kaj moram zapisati v prvi stavek te novembrske kolumne. O Antiću, saj na tekmah, ki nam jih sodi, skoraj nikoli ne zmagamo, pa obljubim, obvezno kakšno zapišem v prihodnje. Obljubim! Berite nas medtem na spletišču nkmuraskozicas, poslušate pa nas ustvarjalce te spletne strani lahko zvokovno na dojseprosi.

V nogometu vsaka tekma piše svojo zgodbo. To sezono je bilo za črno-bele precej grenkih. Po vsem, kar se je sestavljalo prejšnje tedne pod Slavicem, ko smo začeli izgledati dobro, je naposled presekala poškodba Bobija. Poškodba enega, ki je držal stvari pokonci, ko se je vse lomilo. Ki je znal podati za gol, tudi zadeti. Z rojakom Vizingerjem sta se mojstrsko ujela, bila pravi ubijalski stroj. Smrtonosno orožje.

Dovolj objokovanja! Še dobro, da sta zdaj na koledarju dva derbija. V ligi z Mariborom in z Lendavčani za četrtfinale pokala. Derbi je namreč tekma, ki preseže vse drugo. Tekma, ki ne pozna srednje poti, ne izgovorov in ne opravičil. Derbi je tekma, ko se razkrije, kdo ima jajca in zna ter kdo samo nosi en dres kluba na igrišču. Ki točno pokaže, kdo je ta pravi. Naš!

Derbi je pravzaprav vojna, pa oprostite poklicni izobrazbi. In vojna se pač ne igra – vojna se zmaga. Derbija preprosto zato ne smeš izgubiti, je jasna nogometna floskula, je pravi žogobrcarski zakon in še kaj povrhu. Kdor zmaga, si kupi mir, samozavest in status. Derbi pobriše vse slabo, kar je bilo pred njim. Ekipa, ki ga izgubi, pa si v narekovajih kupi probleme. Preprosto. In po volji nogometnih bogov.

Prihajajoča derbija imata še nekaj ostrejšega zraven. Poškodbo enega izmed ključnih igralcev. Bobija. Prav zaradi njega moramo v soboto in sredo derbija igrati drugače. Ne več samo za tri točke, za lestvico oziroma napredovanje, za ponos navijačev. Igrati za nekoga, ki bi bil tam, če bi mu koleno zdržalo. Ki bi stopil na igrišče, četudi bi ga bolela vsaka kost. Ki bi kričal: »Ajde, idemooo!«

Zato se obeh derbijev ne smemo lotiti samo z lepimi podajami. Dobiti ga moramo v duelih. V nepopustljivih, grdih, morda krvavih. Tisti, ki bo prvi umaknil nogo, ne sme biti – Muraš. Za Bobija bo treba na zelenici stopiti čez prag svojih zmožnosti in narediti še nekaj več. Nekaj, kar bi naredil on – tisti torej, ki tudi v sredo ne more stati ob tebi. Navijači to čutijo. Mi bomo to strast prepoznali. Kot nazadnje s Celjem, ko je bil glasen sleherni sektor stadiona v Fazaneriji.

»Vem, da se sliši kot floskula, ampak, če kdaj, moramo zdaj strniti svoje vrste, stopiti skupaj in pokazati, kaj pomeni borba za čarno-bejli dres.« Kapo dol, kapetan! Derbija z Mariborom se ne sme izgubiti. Derbi z Nafto se mora zmagati. Bomo obakrat na Fazaneriji. »Ajde, idemooo!«