Nogomet je pogosto zgodba o zmagah, porazih, a tudi o težkih odločitvah. Ena takšnih je zdaj doletela Žigo Lacija, branilca, ki je svojo pot začel v Muri in se po mnogih izzivih znova znašel na razpotju. Po vseh dogajanjih v preteklih letih je sklenil, da (vsaj za zdaj) zapusti profesionalni nogomet.

Žiga je za Muro debitiral kot 16-letni fant, 11. maja 2019, ko je v 86. minuti tekme proti Krškemu zabeležil prve minute v Prvi ligi. Takrat je postal najmlajši igralec, ki je zaigral za člansko ekipo Mure. Že decembra je dosegel svoj prvi gol, nato pa je sledil veliki prestop v grški AEK, ki je bil za klub celo rekorden.

A športna pot redko poteka brez zapletov. Po začetnih korakih v Grčiji so se začele težave - poškodbe, rehabilitacije, čakanje. In čeprav je bilo srce pri nogometu, telo ni več sledilo v enakem ritmu. Februarja lani se je vrnil v Muro, kjer je vse začel. Ponovni debi je doživel proti Olimpiji, več kot 1900 dni po svojem prvem nastopu.

Tisti trenutek je znova vzbudil upanje – pri navijačih, pri klubu, pa tudi pri njem samem. A pretekla leta so pustila pečat. Vztrajnost, značaj in predanost nikoli niso bili vprašljivi, a Žiga je zdaj sprejel odločitev, da stopi korak nazaj.

Njegov odhod ni konec zgodbe. Vrata Fazanerije mu ostajajo odprta – kot igralcu, kot človeku, kot otroku kluba. In če bo srce znova zmagalo nad telesom, se bo morda nekoč še vrnil tja, kjer se je vse začelo.

Žiga Laci: "Uvodoma bi rad povedal, da je bila to ena najtežjih odločitev, ki sem jih moral sprejeti v svojem življenju. Nogomet mi je in mi vedno bo, pomenil ogromno. Tako kot mi ogromno pomeni Mura, ki bo imela vedno posebno mesto v mojem srcu. Tudi zaradi nje sem moral ostati iskren do sebe. Zdi se mi pošteno, da s svojo odločitvijo ne zavlačujem in ne dajem klubu lažnega upanja, da bo čez nekaj mesecev situacija drugačna. Žal je po vseh poškodbah, ki so me spremljale tekom kariere, vse skupaj prišlo do točke, da ne zmorem več. Začelo se je v Grčiji, nadaljevalo v Sloveniji in kljub temu, da srce in noge hočejo, glava enostavno ni prava. Vedno sem poslušal sebe, vedno sem bil iskren do sebe in ostalih, takšen ostajam tudi v teh trenutkih. Muri sem hvaležen za priložnost, ki mi jo je ponudila pred leti in za priložnost, ki mi jo je dala ob vrnitvi v Fazanerijo. Rad bi se zahvalil vsem, s katerimi sem v teh letih sodeloval, vedno se bom spominjal vseh lepih trenutkov, ki smo jih doživeli skupaj. Hvaležen sem, da mi je klub tudi v teh trenutkih stal ob strani in si ob tem ne zapiramo vrat za morebitno sodelovanje v prihodnosti. Toda v tem trenutku na igrišču ne morem več pomagati. Bom pa tisti, ki bo na vsaki tekmi v prvi vrsti na tribunah Fazanerije stiskal pesti in bodril našo Muro. 3,4 Muraaa! "