Goran Gutalj je eden izmed najboljših tujcev in napadalcev, ki so nosili dres Mure. V črno-belem dresu je zbral 81 prvenstvenih nastopov in dosegel 28 golov. Zadel je že na svoji prvi uradni tekmi. Je eden izmed igralcev, ki si je po vojni vihri v Bosni, dom ustvaril v Murski Soboti. Kako je sploh prišel v Mursko Soboto in Muro? Kakšni so njegovi spomini na igralsko obdobje?

Pred prihodom v Mursko Soboto

Kariero si pričel v Željezničarju in si tako rekoč otrok tega kluba: "Z nogometom sem se začel ukvarjati z dvanajstimi leti pri Željezničarju. Stanoval sem zraven stadiona, Grbavice, pred prihodom v Muro pa sem igral samo za Željezničar. Rasel sem skupaj s tem klubom, z njimi sem pogosto šel na rokoborbo, judo in po cele dneve igral nogomet. To ni bilo samo na treningu. Prišel sem s šole, odvrgel torbo in šel na stadion. To je bilo moje življenje. Ko sem začel igrati nogomet, so me na nek način obravnavali kot otroka Grbavice, saj sem bil ves čas tam. Skoraj dan in noč."

Gutalj je s ponosom nosil modri dres, igral prvo jugoslovansko ligo, bil pred prestopom v Partizan in Crveno Zvezdo in zavrnil igranje v reprezentanci. "V času igranja v nekdanji skupni državi sem imel ponudbo Partizana in Crvene Zvezde, igral pa bi lahko za reprezentanco Jugoslavije ali Bosne in Hercegovine. To je bilo zelo kritično obdobje v Jugoslaviji, bile so grožnje, če bi se odločil za eno ali drugo stran in državo, zato sem vse skupaj zavrnil in se odpravil proti Nemčiji v Hertho iz Berlina.".

Srečko Ilić in Goran Gutalj na poti v Mursko Soboto

Ravno ta ponudba Herthe je bila kriva za to, da je Goran Gutalj skupaj z nekaj let starejšim Srečkom Ilićem, ob koncu leta 1992 pristal v Murski Soboti. "S Srečkom sva bila soigralca pri Željezničarju. On je bil že pred tem dogovorjen z Muro, saj ga je Mura spremljala na pripravah Željezničarja. Sam pa sem imel ponudbo Herthe. Takrat je v Herthi na položaju libera igral Miroslav Tanjga, ki je igral za Vojvodino, Crveno Zvezdo, bil je tudi reprezentant, nato pa je odšel v Berlin. S Tanjgo sva imela istega menedžerja, preko katerega sem potem dobil aranžma v Berlinu. S Srečkom sva nato skupaj odšla iz Sarajeva. Njega bi moral odložiti v Murski Soboti in se nato odpraviti naprej proti Nemčiji. Spomnim se, da sva v Mursko Soboto prišla v času Trejzinega senja."

Trejzino senje, črno-bela noč, Mladen Delić, Tomislav Ivčić  - Goran Gutalj je ostal v Murski Soboti. Kaj se je pravzaprav zgodilo? "S Srečkom sva v Mursko Soboto prišla prek Madžarske. Zaradi vojne in vseh napetosti sva komaj vstopila v Slovenijo, potem ko je po naju na Madžarsko prišel predstavnik Mure. Prispemo do hotela Diana in to v času, ko je bila tam črno-bela noč in 2000 ljudi. Voditelj te noči je bil Mladen Delić, znani športni komentator, za zabavo pa je skrbel Tomislav Ivčić. Vse je bilo črno-belo. Prisotno je bilo celotno vodstvo kluba na čelu s predsednikom Milanom Mörcem. Bili pa so tudi direktorji tovarne Mura." Sledilo je spoznavanje z vodstvom kluba. "Glede na to, da je Ilić prišel v Mursko Soboto na podpis pogodbe sem vodstvo kluba prek njega spoznal tudi sam. Srečka so poznali že od prej, saj je bil tukaj na pripravah z Željezničarjem, mene pa ne. Ko sem jim pokazal kaseto v svojimi zadetki so me na vse načine pregovarjali da ostanem. Tega nisem želel storiti, saj sem imel vse dogovorjeno v Berlinu."

Pot v Nemčijo se je ustavila na avstrijski meji

Goran Gutalj je nato v Murski Soboti ostal še kakšen dan ali dva in se prek Gederovec odpravil proti Nemčiji. "Nekaj dni pozneje se odpravim iz Murske Sobote in želim prečkati mejo v Gederovcih. Najprej so cariniki od mene zahtevali vizo. Seveda je nisem imel, imel sem le jugoslovanski potni list. Na koncu so mi Avstrijci v potni list dali nek žig za katerega sploh nisem vedel kaj pomeni. Šel sem nazaj na slovensko stran, kjer so mi cariniki dejali, da ta žig predstavlja nek mednarodni prekršek. Spomnim se, da sem se na koncu še skregal z njimi ker me niso pustili v Avstrijo. Takrat nisem imel druge opcije kot, da se vrnem v hotel. Vodstvo Mure mi je nato obljubilo pomoč pri vizi in me prepričalo, da naslednje pol sezone pomagam Muri in nato grem naprej proti Berlinu. S strani kluba je bilo vse korektno in tako sem pogodbo z Muro najprej podpisal jaz, nato pa še Srečko."

Sledile so priprave na spomladanski del sezone in emotivna navezanost na Muro

"Nato sem se pod vodstvom trenerja Bojana Prašnikarja priključil treningom in pripravam kluba. S Srečkom sva debi v dresu Mure doživela 7. marca 1993 proti ljubljanski Svobodi. Igrali smo 1:1, spomnim pa se, da sem dosegel gol z levo nogo, žoga pa je zletela v "rašlje". Igrali smo dobro, žal pa smo ob koncu tekme dobili nesrečen gol z velike razdalje. Po tekmi je sledil šok, saj je uprava menjala Prašnikarja. S to potezo se nisem strinjal, saj sem bil mnenja, da je potrebno krivca za izgubljeno točko iskati drugje."

Z Goranovim mnenjem pa se niso vsi strinjali. "Nekaterim je to očitno šlo v nos, marsikomu pa sem se zaradi svoje neposrednosti tudi zameril. Po drugi strani pa sem se emotivno vezal na mesto, ljudi, klub in navijače. V Murski Soboti sem bil zelo dobro sprejet, počutil sem se kot doma. Zaradi tega sem kasneje raje igral v Muri za manjši denar, kot pa da bi šel v Olimpijo ali Koper, ki je bil takrat zelo močan in me je prav tako vabil v svojo sredino."

S Herthe na koncu ni bilo nič

V času osamosvajanja in vojne vihre na prostorih bivše Jugoslavije ni bilo veliko manevrskega prostora. To so bili zelo neprijetni časi, tudi za igralce. "Drži. Takrat so bili zelo neprijetni časi za igralce, zelo se je manipuliralo in igralec ni imel veliko možnosti. Hertha je v tem času našla drugega igralca, sam pa sem dobil ponudbo francoskega Toulousa. Ponudili so mi zelo dobro pogodbo, ker so rabili napadalca, priti bi pa moral takoj. Za vstop v Francijo sem potreboval vizo, na katero sem čakal 21 dni. V tem času so v klub pripeljali dva brazilca. Zelo težko je bilo dobiti vizo, gneča pa je bila velika. Spomnim se, da sem nekoč prišel ob petih zjutraj pred nemško ambasado in sem bil tristoti v čakalni vrsti. Na koncu ko po vsem skupaj obupaš, se je potem meni zgodil CSKA Moskva, kjer sem na nek način dobil zadoščenje za vse kar sem preživel."

Spomin na 1997/1998

Goran Gutalj je bil član Mure, ki ji je malo zmanjkalo, da bi bila šampionska. Bili so jesenski prvaki, nato pa spomladi zapravili prvo mesto in postali viceprvaki. Kakšni so tvoji spomini na to sezono? "Pred odhodom v CSKA, sem igral v različnih slovenskih klubih, vendar to kar smo mi igrali jeseni 1997 - to se ne da opisati. To je bil vrhunski nogomet, vrhunsko vzdušje in vrhunska ekipa. Spomnim se, da je takrat v Mursko Soboto pogosto na tekme prihajal Ivica Osim, trener Sturma iz Gradca. Ko sem med sezono enkrat sedel skupaj z njim je pohvalil našo igro, sistem 4-4-2, uigranost in dejal, da imamo velike možnosti, da nekaj naredimo v Evropi. Vse smo igrali na prvo ali drugo žogo, vsak je točno vedel kje je kateri igralec. Takrat smo uživali v nogometu, tako mi kot publika. V svoji karieri tega nisem doživel v nobenem klubu. Po tekmi nismo bili utrujeni, ker smo se igrali nogomet. Vsak dan bi lahko igrali tekmo."

Sledila je malo manj prijetna pomlad. "V spomladanskem delu sezone sezone je klub prodal Harisa Alihodžića, prišla pa sta Marinko Galić in Simon Dvoršak, ki se kot novinca na začetku nista najbolje vklopila v sistem igre. Je pa bil od vsega začetka že z nami Robert Horvath, ki je pogosto igral namesto Alihodžića ali Ilića, če je bil katerikoli poškodovan ali je imel kartone. Uspešno ju je nadomeščal in kar žal mi je, da po odhodu Alihodžića ni dobil večje priložnosti, saj ni bil nič slabši od njega. Tako smo potem začeli menjavati sistem igre, rotirati in na koncu izgubili tisto prvo mesto. Za to obdobje mi je najbolj žal. Imeli smo velike možnosti in po mojem mnenju ne bi smeli preveč spreminjati ne sistema, ne igre, ampak igrati enako do konca sezone."

Sedanja Mura lahko seže najviše

Goran s spoštovanjem gleda na sedanjo Muro in verjame, da njen čas prej ali slej prihaja. "Verjamem da bo tudi Mura slej ko prej prišla do "titule". Na način na katerega deluje in kako je organizirana - to se bo po moje prej ali slej zgodilo. Klub raste in doslej še nikoli ni bil tako dobro organiziran kot je danes. Ima odličnega trenerja, igra dozoreva in zelo realno lahko pričakujemo, da naslov končno prinesemo v Mursko Soboto. Želim pa si tudi, da bi čimprej odprli stadione, ker si klub in igralci za svoje delo zaslužijo vso podporo s tribun."