Pred približno dvajsetimi leti, ko je Mura igrala v tretji slovenski ligi je Bea Baboš Logar opravila pogovor z nekdanjim igralcem in blagajnikom Mure Mirkom Babičem. Objavljen je bil v Vestnikovi prilogi Pen, preberete pa si ga lahko v nadaljevanju. Kdo je bil Mirko Babič? Predstavila ga je s spodnjimi besedami.

Na nogometni tekmi nisem bila še nikoli in svetovnega prvenstva mi ni bilo mar, čeprav to ne pomeni, da teh užitkov ne privoščim vsem drugim. Zdi se mi namreč občudovanja vredno, če srečam nekoga, ki ima v življenju kakšno trajno in pozitivno strast ter je nečemu do konca zvest. Takšni ljudje so videti zadovoljni, srečni, s filozofsko besedo – uresničeni. Kot na primer gospod Mirko Babič, nekdanji nogometaš in nato blagajnik NK Mura, vesten bančni uslužbenec, mož in družinski oče, katerega zgodbo je zaradi takšne zvestobe treba zapisati, čeprav vem o nogometu res zelo malo in nisem bila na tekmi niti takrat, ko je bil v Fazareriji OFK Beograd. Zato se vsem, ki vedo veliko več in bi napisali bolje, opravičujem.

Ko je gospod Mirko Babič kmalu po vojni začel igrati za NK Mura, so se na tekme vozili s tovornjakom ali vlakom, po treningih so izgubljeno energijo nadomeščali s kosom kruha in skodelico mleka, plačilo je bilo navdušenje zveste publike, saj besed nagrada, honorar in dnevnica še ni bilo v njihovem slovarju.

Sicer pa Mirko Babič vsaj delno spada v tisto skupino Sobočanov, ki so jih pred drugo vojno in tudi po njej imenovali prišleki oziroma Slavi - njegovega očeta so Italijani namreč pregnali s Primorskega, naselil se je v Soboti in se poročil z domačinko Vilmo Markovič. Najprej je opravljal delo grofovskega oskrbnika, nato uradnika na občini. Mirko je bil v družini s štirimi otroki najmlajši, pred njim so prišli sestra Zorka ter brata Stanko in Laci. Vojna leta pa so pustila svoj pečat tudi v Babičevi družini. Leta 1941 so brata Stanka odpeljali v Dachau, kar je očeta tako prizadelo, da je od žalosti zbolel. Odpeljali so ga v Sombotel v bolnišnico, kjer je umrl in kjer so ga tudi pokopali, družina pa po vojni ni več mogla najti njegovega groba. Stanko se je iz taborišča vrnil živ, vendar tako suh, da ga niti mama ni spoznala.

Po vojni pa so se začeli boljši časi, zlasti za Mirka, ki je s šestnajstimi leti začel igrati nogomet pri Muri in zaradi tega opustil celo šolanje na gimnaziji, kar se mu je pozneje seveda maščevalo. Uspelo mu je sicer dobiti službo v banki, a leta 1960 so uslužbenci morali doseči predpisano izobrazbo. V tem času je še vedno igral nogomet, imel pa je tudi že družino, ženo in hčerko, in moral se je odločiti med šolanjem in nogometom. Odločil se je pravilno in končal ekonomsko šolo, vendar odločitev ni bila lahka. Z nogometom pa se je znova in na drugačen način povezal leta 1978, ko je v NK Mura začel opravljati delo blagajnika, kar dela še dandanes.

Spomini gospoda Mirka so skoraj vsi po vrsti zelo lepi - od sezone 1946/47, ko se je vse začelo, pa do današnjih dni, čeprav razmere v soboškem nogometu včasih niso bile in tudi zdaj niso rožnate. A na začetku, tako pripoveduje, so mladi fantje živeli lepo življenje nogometašev, lepo predvsem zato, ker so igrali s srcem in voljo, z ljubeznijo do svojega kluba in publike. Po dnevnicah ni nihče niti spraševal, bili pa so veseli "fasunge", ki jim jo je po trenerjevem seznamu vsak mesec delil trgovec Ivo Kardoš, ki se ga stari Sobočani gotovo še spominjajo. Sladkorja, moke in vsega drugega je bila najbolj vesela mama. Tudi treningi so bili nekoč čisto drugačni - trenerji so bili vsi domači, tako imenovane priprave so vedno potekale v domačem kraju. Ker so bili vsi po službah, so bili treningi vedno popoldan, in sicer trikrat na teden. V moštvu sta bila tudi dva "tujca", uvožena igralca Feri Maučec iz Gančan in Stanko Klepec iz Beltinec. Po treningu so vsakokrat dobili kos kruha in skodelico mleka - za nadomestilo energije. Vendar pa jim je energijo dajalo tudi navdušenje publike - nogomet je bil v Soboti zelo priljubljen in to se pozna še sedaj, ko je Mura v tretji ligi in ima kljub temu več obiskovalcev kot recimo Gorica, ki je v prvi. Takrat, še v šestdesetih, pa je bila Mura v drugi jugoslovanski ligi in to je za manjše mesto, kot je bila takrat Sobota, nekaj pomenilo. Na žalost pa, pravi gospod Babič, se je moral v teh letih učiti in se je od nogometa oddaljil tako zelo, da niti na tekme ni hodil.

Iz zgodnjega nogometnega obdobja Mirka Babiča pa se da izbrskati še marsikaj zanimivega, saj je igral nogomet polnih 12 let. Še danes se srečuje z nekaterimi nekdanjimi soigralci, ki ga včasih še pokličejo. Mlajši, kot so ga klicali nekoč, ko je nogomet igral tudi njegov starejši brat Laci. Bila je to tudi doba številnih dobrih igralcev, med katerimi se je najbolj odlikoval Feri Zelko, najboljši nogometaš Prekmurja, pa tudi doba dobrih predsednikov in tajnikov kluba.

V dvanajstih letih je bilo odigranih veliko tekem, nekatere tekme ali dogodki pa so še posebej ostali v spominu: leta 1948 so nogometaši Mure postali prvaki v drugi slovenski ligi, burna je bila tekma z lendavsko Nafto, saj je bila Nafta prvi slovenski klub, ki je igral v jugoslovanski ligi, na žalost pa so morali kmalu odnehati, menda zaradi pomanjkanja denarja. Tekme so igrali v Mariboru, Ljubljani, Gorici, Kranju, Jesenicah, v oni sezoni, ki je trajala od marca do oktobra, so odigrali deset do dvanajst tekem, odvisno od tega, koliko moštev je bilo. Ko so se vračali s srečanj, so vedno peli, pa naj so zmagali ali ne. Če so izgubili, se nihče ni kaj posebej razburjal, rekli so jim, da bo naslednjič pač bolje. Mirko Babič je bil "centerhalf" - pojasnjuje, da je to najpomembnejši igralec obrambe, vendar ni tako atraktiven kot srednji napadalec, ki daje gole. Še posebno pa mu je ostala v spominu tekma reprezentance Prekmurja, ki je bila izbrana iz Sobote in Lendave, proti Lokomotivi iz Zagreba, ki je igrala v prvi jugoslovanski ligi.

Tudi financiranje nogometa je bilo v tistih časih drugačno, glavni vir dohodka so bile nekoč tombole, vse do takrat, ko so različna podjetja začela prispevati denar. 

Pri tombolah je imel gospod Babič kot blagajnik kluba pomembno vlogo, čeprav so takrat delali vsi in z veseljem. Če je bilo lepo vreme, so veliko zaslužili, saj so ljudje privreli z vseh strani, vozili so posebni vlaki in avtobusi. Glavni dobitek, navadno avtomobil, je klub kupil, preostala darila pa so dobili. Dogodek je bil velik - s plakati je bilo polepljeno celo Prekmurje, napovedovalo se je v štirih jezikih: slovenskem, hrvaškem, madžarskem in nemškem.

Ob vsej ljubezni do nogometa in zavzetosti pa je Mirko Babič 40 let vestno opravljal svoje delo v banki na različnih delovnih mestih. Vsega tega pa ne bi mogel, če mu ne bi stala ob strani družina, zlasti žena Marija, dobra sopotnica in svetovalka, pa hči Edita in sin Saša, ki imata že oba svoje družine. Gospod Mirko pa je srečni dedek dveh vnukov Rokija in Luke - tudi bodočih nogometašev, ki oba trenirata pri Muri - nogometni gen je v Babičevi družini namreč preskočil eno generacijo. Športnega načina življenja pa tudi sam še ni opustil, s prijatelji, nekdanjimi nogometaši in drugimi, igrajo tako imenovani lepi špil, katerega ustanovitelj je bil zdaj že pokojni Lajči Krančič. Igrajo trikrat na teden na igrišču za odbojko, pozimi pa v dvorani - na vsaki strani največ štirje. Igro je treba igrati z žogo preko odbojkarske mreže, pri tem pa igralci lahko igrajo z glavo, nogami, prsnim košem, le rok ne smejo uporabljati. Poleg tega veliko kolesari in hodi, večkrat skupaj z ženo, njegovo srce pa je kot vedno vsaj malo pri nogometu - njegova velika želja je, pravi, in gotovo tudi želja zveste publike, da bi Mura spet čim prej prišla do mesta, ki ji pripada.