V Mursko Soboto je prišel leta 1973 iz Somborja. Od takrat je Prekmurec. Črno-beli dres je nosil pet let. Bil je kapetan, na igrišču pa garač, ki je najraje igral na položaju povlečenega "špica". Kasneje je bil še trener mlajših selekcij. Svoj dom si je ustvaril v Puconcih. Danes šteje 74 let in kljub častitljivi starosti še vedno ostaja vpet v nogometno dogajanje.

Govorimo o Vladimirju Vlaškaliću, nekdanjem igralcu Mure. Povabili smo ga na kavo in z njim obujali spomine na njegovo igralsko in trenersko kariero.

Orisal nam je svojo nogometno pot, se dotaknil obdobja pri Muri, igranja v Libiji in Avstriji ter nenazadnje treniranja mladih nogometašev. Kdo je Vladimir Vlaškalić?

Iz Somborja v Mursko Soboto

Vladimir Vlaškalić se je rodil 19. decembra 1950. Po rodu je iz Somborja, mesta v zahodni Bački, blizu reke Donave. "Nogomet sem pričel igrati s sedmimi leti v Radničkem iz Somborja. Šel sem skozi vse selekcije, in ko sem prišel do mladincev sem dobil priložnost v prvi ekipi. Radnički je takrat nastopal v drugi zvezni ligi. V tem klubu sem bil do leta 1973, nakar sem prestopil v Muro," je uvodoma dejal Vlaškalić. Krivec za njegov prihod v pokrajino ob Muri pa je bil takratni trener črno-belih Stevo Pozder. "Pozder je prav tako prihajal iz Somborja. Poznala sta se z mojim očetom s katerim sta skupaj igrala nogomet. Takrat mu je dejal - ti imaš dva sina. Za starejšega vem, da igra nogomet. Oče mu je na to odgovoril, da je mlajši (op.p.: Vladimir) še boljši kot starejši. In tako sem dobil ponudbo, da pridem k Muri na preizkušnjo," se spominja Vlaškalić.

Pogoj je bila služba

"V Somborju sem imel službo. Delal sem v laboratoriju," začne Vlaškalić in dodaja: "v Mursko Soboto pa bi prišel pod pogojem, da mi tudi tukaj priskrbijo službo. Za tri dni so me poklicali in mi dejali, da lahko pričnem delati v zdravstvenem domu, in sicer v laboratoriju. Prišel sem, podpisal pogodbo in še danes sem tukaj." V pokrajini ob Muri je že več kot petdeset let. "Rad bi povedal še, da je Mura edini klub v Sloveniji za katerega sem igral. Kot trener pa sem bil pozneje skoraj vsepovsod," pravi Vlaškalić.

Sportske novosti so 21. julija 1973 poročale, da je Muro med drugim okrepil Vladimir Vlaškalić. Vir: Sportske novosti.

Murska Sobota je imela nekaj kar Sombor ni imel

Črno-beli dres je prvič oblekel v času, ko je Mura igrala v drugi jugoslovanski ligi in ga nosil do leta 1976. To je bilo njegovo prvo igralsko obdobje v Muri. Nekaj let pozneje se je na Fazanerijo znova vrnil. "V Mursko Soboto sem prišel leta 1973 in za Muro igral do leta 1976." Je bilo kaj skepticizma preden ste prišli k Muri? Sombor je bil precej večji kot Murska Sobota. "Nekaj ga je bilo, vendar je hitro izginil. V Somborju smo imeli lep stadion, pomožno igrišče. Tudi tekme niso bile slabo obiskane. Je pa že takrat Murska Sobota imela nekaj kar Sombor ni imel. Bolj vročekrvne gledalce. Rekel bi, da so bili bolj pravi gledalci kot tisti tam. Gledalci so bili blizu igrišča, nas vedno bodrili pa tudi dobro so me sprejeli. V Somborju je bila atletska steza pa nisem tako čutil publike," pravi Vlaškalić, ki je igral na obeh krilnih položajih.

Poročilo s tekme Mura : Igman (14. oktober 1973). Vlaškalić je v 35. minuti izid izenačil. Vir: arhiv Vladimirja Vlaškalića.

Od wunderkinda do Libije

V Murski Soboti je igral do leta 1976, nato pa ga je pot vodila k našim severnim sosedom, kjer so ga označili za wunderkinda iz Jugoslavije. "Leta 1976 sem odšel v Flavio Solvo, za katero sem igral pet let. Pot me je nato vodila v Libijo v mesto Misurata, kjer sem igral v prvi libijski ligi." Libija? Ne zgodi se ravno pogosto, da bi kdo iz naših krajev igral nogomet v Libiji. "Mislim, da nobeden iz Prekmurja in Slovenije ni igral v Libiji. Jaz sem bil prvi belec oz. Nearabec, ki je igral v tej afriški državi," je dejal Vlaškalić.

Od zdravstvenega delavca do nogometaša

Kako ste sploh pristali v Libiji? "To je bila zelo zanimiva zgodba. Jugoslavija je takrat sodelovala z zemljami v razvoju. Slovenija ter Bosna in Hercegovina sta bili na vrsti, da data strokovnjake za nov klinični center. Vse so na novo zgradili, le kadra niso imeli. Ko sem dobil ponudbo sem še igral za Flavio Solvo. Prišel sem domov in ženi dejal, da obstaja možnost, da gremo v Libijo in da dobim desetkrat večjo plačo kot tu. Takrat sva že imela triletnega sina in enoletno hčerko, ona pa bi morala pustiti službo. Odločila sva se, da gremo. Čas je bil pravi tudi zato, ker otroci še niso hodili v šolo. Podpisal sem pogodbo za dve leti," se takratnih časov spominja naš sogovornik. "Delal sem v laboratoriju v kliničnem centru. Prvi mesec sem delal in igral nogomet, nakar so mi rekli, da mi ni več potrebno hoditi v službo in da se naj posvetim le nogometu. Dobival pa sem plačo. Je pa zanimivo, da sem pred odhodom ministra za zdravstvo vprašal ali v Libiji obstaja kak nogometni klub. Pa mi je dejal, da ne. Na koncu pa mi je ta isti minister dejal, da naj igram le nogomet, da je odslej to moja služba," se z nasmehom spominja naš sogovornik. "Igral sem za Suehli."

Suehli po zmagi nad Tehadom v 1. libijski ligi. Desno je Vladimir Vlaškalić. Fotografija je nastala leta 1979. Foto: arhiv Vladimirja Vlaškalića.

Libijska izkušnja je bila zelo pozitivna

Kakšne so bile nasplošno razmere v Libiji? "Takrat je bilo precej drugače kot danes, ko je vse razdejano. Stanovali smo v bloku, šest kilometrov od morja in tam preživeli zelo lepo obdobje. Misurata je četrto največje mesto v Libiji. Za otroke je bilo sproščeno. Vsak teden smo se peljali v rimsko naselje Leptis Magna, ki je bilo oddaljeno okrog sto kilometrov. Doživljali smo puščavo. Še danes imam doma puščavsko rožo." Kaj pa nogomet? "Domače tekme smo igrali na našem stadionu, ki je imel naravno travo, gostujoče pa na olimpijskem stadionu v glavnem mestu Tripoli. Si lahko misliš," mi pravi, "leta 1979 so imeli na tem stadionu umetno travo, ko mi še sploh nismo vedeli, da to obstaja."

Imate še kakšne kontakte z ljudmi iz Libije. "V preteklosti smo se precej slišali, danes pa ne več. Tam je zdaj vse razdejano, zaradi vojn pa sem izgubil kontakte. Vem pa, da so na drugi lokaciji naredili povsem novo igrišče kjer imajo hibridno travo," se libijske izkušnje spominja Vlaškalić.

Politika je kriva, da je znova pristal v Muri

Po Libiji ga je pot vodila nazaj v Flavio Solvo. "Leta 1982 smo s Flavio Solvo postali prvaki v landesligi in se uvrstili v drugo avstrijsko ligo. Nato sem odšel v Fehring. So pa v osemdesetih letih v Jugoslaviji uvedli, da si lahko šel dvakrat zastonj prek meje, tretjič pa si že moral plačati. Takrat sem se vrnil nazaj k Muri in v Murski Soboti preživel še leti 1984 in 1985 oz. do svojega petintridesetega leta. Vse skupaj sem v Muri igral pet let."

Vendar pa se s tem vaša igralska kariera še ni končala? "Končal sem jo pri petdesetih. Takrat sem še aktivno igral in bil trener v Avstriji v oberligi, kar je bila četrta liga. Leta 1996 sem končal trenersko šolo, pridobil PRO licenco, ves čas pa sem treniral člane in tudi mlade nogometaše. Zdaj sem trener v klubu Deutsch Goritz kjer treniram selekciji U11 in U12," doda Vlaškalić.

Od Brezića prek Luka do Flisarja

Trenirali ste tudi Murine naraščajnike. "Ko sem še igral v Avstriji sem treniral Murine kadete. To je bila generacija Danijela Brezića. Kasneje sem vodil še Murino mladino, Lukovo generacijo. Bili smo prvi na lestvici, dva meseca pred koncem prvenstva pa sem zaradi neizplačil odnehal, ekipo pa je prevzel Slobodan Đurić in z njo postal prvak. Žalosti me, da me je po odpovedi klicala tajnica in mi sporočila, da so priskrbeli denar za plače, vendar je bilo z moje strani že prepozno," pravi Vladimir Vlaškalić. "Sicer pa sem mladince Mure treniral tudi leta 2005, ko je članska ekipa tekmovala v 3. SNL. Vmes sem pet let imel svojo nogometno šolo Feniks iz katere je kar precej igralcev odšlo k Muri. Mitja Flisar je denimo kot otrok prišel k meni in nato k Muri," dodaja.

Vlaškalić tudi v reprezentanci

Marsikdo ne ve, da ste bili tudi reprezentančni trener. "Treniral sem slovensko reprezentanco U16 v kateri so bili Mile Ačimović, Anton Žlogar, Amir Karić, Dejan Nemec in ostali. Deloval sem tudi v ženski reprezentanci U18 in reprezentanci Pomurja. To je bil projekt v katerem smo iskali otroke iz različnih sredin po Pomurju, ki so nato igrali za reprezentanco. V njej so bili denimo Nemec, Ošlaj, Vogrinčič in še nekateri najbolj kvalitetni pomurski igralci. Reprezentanca se je merila z drugimi reprezentancami, posredno pa je profitirala Mura, saj so vsi najboljši odšli v Mursko Soboto in se tam dokončno afirmirali."

Izpostavil bi Kolonića

Vrniva se še malce k vaši igralski karieri pri Muri. Igrali ste skupaj z največjimi asi Mure Koblencerjem, Kukanjo, Kranjcem in ostalimi. "To so bili samo dobri igralci, pri katerih marsikdo ni prišel v ospredje. Sam sem imel srečo, da sem več priložnosti pričel dobivati po odhodu Kranjca. Takrat sem se dejansko razigral, pričel dajati najboljše od sebe, bil pa sem tudi kapetan. Proti Partizanu denimo sem vodil igro in dal tudi zadetek," dodaja naš sogovornik, ki je na seznam najboljših igralcev dodal še medžimurskega napadalca Juraja Kolonića. "V klub je prišel takrat kot jaz. Bil je zelo dober, igral pa je le nekaj mesecev."

Pred tekmo Mura : Partizan (10. junij 1984). Zraven sodnika je kapetan Mure Vladimir Vlaškalić. Foto: arhiv Vladimirja Vlaškalića.

Štirinajst do petnajst golov na sezono

Dosegli ste veliko število zadetkov. Vam je kateri še posebej ostal v spominu. "Nisem bil klasičen golgeter, sem pa v povprečju vedno dosegal štirinajst, petnajst golov po sezoni. Najraje sem igral povlečeno špico, kar je lažje igrati kot napadalca kjer te vsi 'klestijo'. Spomnim se pokalne tekme proti Celju. Prvi polčas so Celjani vodili z 2:0, v drugem pa smo obrnili rezultat na 2:3. Dal sem dva gola, enega pa pripravil. Oni so nas lovili v prepovedane položaje. Dvakrat sem dal 'lažnjak', pobegnil obrambi in dal dva gola. Sicer pa mi je kar nekaj tekem ostalo v lepem spominu. Pokalna v Skopju proti Vardarju, kjer sem bil kapetan, pa prvenstvena v Šibeniku in tako dalje," se s ponosom spominja Vlaškalić.

Muraši po tekmi II. zvezne lige z Leotarjem (23. september 1973). Fotografija je nastala septembra 1973 v Cavtatu. Zgornja vrsta od leve: Merica, dr. Perkič, Husar, Gavrilović, Vlaškalić, Šebjan. Na sredini: Koblencer. Spodnja vrsta: Horvat, Posavec, Purgaj in Kranjc. Foto: arhiv Vladimirja Vlaškalića.

Jaz v obrambi, Škrbić v napadu

Za Vlaškalića ni nobenega dvoma o tem katere tekme so bile takrat največji derbiji. "To so bile tekme z Nafto, tudi sam sem nekajkrat igral proti njim. Vedno je bilo ogromno gledalcev in veliko napetosti." Sicer pa je iz njega kar vrelo anekdot in dogodkov. "Spomnim se tekme v Ljubljani proti Mercatorju. Cel čas smo izgubljali z 1:0, petnajst minut pred koncem pa mi Škrbić reče naj grem igrat libera, on pa gre v napad, da bo skakal in skušal dati gol. Na koncu smo zmagali z 1:2, Škrbić je kot obrambni igralec dal dva gola, jaz pa sem kot napadalec igral v obrambi. Dobro smo se razumeli, bili smo ekipa," pravi Vladimir.

Zoran Cirkvenčić

O najboljšem trenerju, ki ga je vodil ni imel dileme. "Zoran Cirkvenčić. Znal nas je pripraviti tako taktično kot fizično. Stevo Pozder je bil denimo odličen v taktiki, nekoliko slabši pa je bil pri fizični pripravi. Na drugi strani pa je bilo ravno obratno s Stankom Maučecom, pri katerem smo bili vedno fizično najboljši," je povedal Vlaškalić.

Veterani Mure na turnirju ob 60-letnici nogometa v Beltincih, 13. junija 2009, v beltinskem Športnem parku. Zgornja vrsta (od leve): Goran Gutalj, Franc Hauko, Ervin Kutoš, Janez Kardoš, Željko Gaševič, Nermin Nuhanovič, Franc Cifer, Vladimir Vlaškalić. Spodnja vrsta: Danilo Markovič, Ciril Lopert, Štefan Ivanič, Goran Zrim, Zdenko Maučec, Milan Bencak. Foto: Gregor Čiček.

Za uspeh sta potrebni motivacija in kvaliteta

Ob koncu našega pogovora je beseda nanesla še na aktualno situacijo v Muri. Naš sogovornik si občasno ogleda kakšno tekmo, na prekmurski derbi pa ga ni bilo ker imel s svojimi mladimi nogometaši obveznosti v Avstriji. "Vsi se morajo dogovoriti in delati v dobro kluba. Klub mora imeti več sponzorjev, ne samo enega. Če eden odide jih še vedno nekaj ostane in lahko klub naprej nemoteno funkcionira in deluje. Mura ima igralce kot jih ima, kvalitetno jih ne poznam dovolj dobro. Da zmagaš tekmo moraš biti motiviran in imeti kvaliteto. Enkrat lahko zmagaš z voljo in agresivnostjo, ne pa vedno," je pogovor zaključil 74. letni Vlaškalić, ki je danes eden od najstarejših še aktivnih pomurskih trenerjev.