Ljubim Muro nisem kriv, ljubil jo bom dokler sem živ.

Zaradi fašistov pristal v Sloveniji in postal legenda Mure

Vladimir Kukanja leta 2018 na Fazaneriji. Avtorske pravice: nkmura.si Foto: Aleš Cipot/fotolens.si

Vladimir Kukanja. Letnik 1948. Leta 1958 je kot pionir začel trenirati pri Muri. Leta 1966 je prvič zaigral v članskem moštvu Mure, leta 1969 prestopil v Maribor, v začetku leta 1974 se je vrnil v Muro in naslednjega leta prestopil v ljubljanski Mercator. Sledila so leta igranja v avstrijskih nižjeligaših. Vladimirja Kukanjo sta krasila hitrost in "nos za gol". Po neponovljivem Feriju Maučecu z največ danimi goli, uvrščamo Vladimirja Kukanjo med največje strelce Mure vseh časov. Zabil je 74 golov. In to v vsega treh in pol letih igranja za Muro! V tem času je bil precej tudi poškodovan, kar še povečuje povpreček danih golov na tekmo.

Pogovor je bil opravljen leta 2018 in objavljen v reviji Mura, ki je izšla marca 2019.

Pri Muri je začel skupaj z Ervinom Kerčmarjem in Milanom Koblencerjem. "Bili smo trije K – Kerčmar, Koblencer, Kukanja," doda v šali. "Rojeni smo bili za dobro sodelovanje. Ervin je igral zvezo, bil je zelo inteligenten nogometaš. Žogo je mojstrsko 'plasiral' v prazen prostor. Z Ervinom sva se strašno dobro razumela, na račun njegovih odličnih predložkov sem dal ogromno golov," pravi Vladimir. "Bil sem bil zelo hiter nogometaš, igral sem na mestu centerforja, špice, Milan pa desno krilo". Kot pravi so takrat vsi trenirali pri Muri, saj je imel nogomet v Murski Soboti največjo veljavo, so pa takratni trenerji, npr. Svatina, Zelko, Aki Norčič in drugi takoj ocenili, kdo je še posebej talentiran za nogomet. Vsaj osnovno selekcijo nogometašev je bilo potrebno opraviti.

Mladinsko moštvo Sobote leta 1964. Stojijo od leve: Ahmed Volić (trener), Stanko Maučec, Vladimir Kukanja, Ladislav Balažic, Slavko Zadravec, Karel Glažar, Karel Horvat in Zoltan Baranja - Zoli. Čepijo: Jože Benko, Jože Baranja - Kano, Vlado Bavčar, Ervin Kerčmar, Franc Miholič - Pendo, Milan Koblencer.

Mladinsko moštvo Sobote leta 1964. Stojijo od leve: Ahmed Volić (trener), Stanko Maučec, Vladimir Kukanja, Ladislav Balažic, Slavko Zadravec, Karel Glažar, Karel Horvat in Zoltan Baranja - Zoli. Čepijo: Jože Benko, Jože Baranja - Kano, Vlado Bavčar, Ervin Kerčmar, Franc Miholič - Pendo, Milan Koblencer.

Kukanja ni prekmurski priimek. Vladimirjev oče prihaja iz Trsta. Mama ga je zaradi fašističnega nasilja pri 17. letih poslala v Ljubljano. Očetov starejši brat je bil nekaj let tudi zaprt. Biti zavedni Slovenec pod fašističnim terorjem je pomenilo stalno grožnjo. Vladimirjev oče je pričel v Ljubljani z igranjem nogometa in pozneje prešel v ISSK Maribor. K Muri je prišel leta 1936, istega leta kot je bil slavnostno odprt novi stadion na Fazaneriji.

Zlati časi soboškega nogometa so se pričeli v 50. letih

"Zlati časi soboškega nogometa so se začeli v 50. letih z legendami Zelko, Klanjšček, Skalar, Babič ter drugimi in se nadaljevali v 60. in 70. letih." Mura je v teh obdobjih igrala v različnih ligah, v slovenski ligi, hrvaško-slovenski ligi in v II. jugoslovanski ligi zahod. "Pri članski ekipi Mure sem pričel igrati z 18. leti leta 1966."

"Nekoč smo na tekmah igrali samo z eno žogo. Ogromnokrat je žoga odletela v Ledavo in potem smo se načakali, da so jo vrnili in smo lahko nadaljevali z igranjem. To so bile drugačne žoge. Ko jo je namočil dež, je postala zelo težka in pogoste so bile poškodbe gležnjev." Murine tekme so bile tudi družabni dogodek, moški so jih izkoristili, kot je še danes v navadi, tudi za nogometne pogovore in ... pivo. Že takrat je Murska Sobota slovela po strastnih navijačih. "Sodniki so bili v Murski Soboti večkrat pretepeni. Starejše generacije nogometašev iz 50. let so mi pripovedovale, da ko so se z vlakom vračali iz gostovanj z zmago, jih je na železniški postaji čakalo tudi 200 navdušenih navijačev. Muraše so dobesedno prinesli z vlaka. 'Odnesli' so jih k Vargi in od veselja tudi dva dni popivali (gostilno Varga so imenovali tudi Teksas, bila je na stičišču Slovenske in Slomškove ulice, kjer je danes kompleks nekdanjega Potrošnika, op. a.). Mi smo se na gostovanja odpravljali v glavnem že z zasebnim prevozom. S Fordom za devet ljudi nas je npr. med drugimi vozil tudi Vlado Horvat, strastni navijač Mure."

Mura v sezoni 1968/69. Stojijo od leve: Satler, Bračič, Puškarič, Klepec, Rebrica, Kukanja, Tolić, Šarotar, Miloševič. Čepijo: Urek, Koblencer, Tkalčec, Vrdjuka, Sečko, Kološa in Erniša.

Mura v sezoni 1968/69. Stojijo od leve: Satler, Bračič, Puškarič, Klepec, Rebrica, Kukanja, Tolić, Šarotar, Miloševič. Čepijo: Urek, Koblencer, Tkalčec, Vrdjuka, Sečko, Kološa in Erniša.

"Takrat se je igral drugačen nogomet, lahko rečemo skoraj z petimi napadalci. Danes pa igrajo takšne in drugačne sisteme, npr. tudi slovenska reprezentanca z enim napadalcem ... Kako bodo z enim napadalcem dali gol?!" Takrat so imenovali igralna mesta malenkost drugače: golman, desni bek, zadaj na sredini dva centerhalfa, levi bek, desna veza, veza, leva veza, desno krilo, centerfor in levo krilo.

Sredi leta 1968 je murašem uspel preboj v II. YU ligo zahod. Prvo tekmo so igrali v Zadru. Nastopili so v postavi: Bračič, Tkalčec, Šarotar, Puškarič, Tolič, Satler, Sečko, Koblencer, Kukanja, Rebrica in Miloševič. Izgubili so z 3:2, Vladimir je dal dva gola in bil s Puškaričem najboljši v dresu Mure. "Kot da bi bilo včeraj, se spomnim te tekme. Nogometno opremo smo nosili v preprostih vrečah, ki so imele na koncu vrvico za zavezati, vreče pa smo potem vrgli preko hrbta. Za razliko od nas so imeli nogometaši Zadra že prave športne torbe in navijači v Zadru se niso mogli načuditi, kdo je ta siromašna ekipa, ki s sabo nosi takšne torbe (smeh, op. a.). Posmehovali so se iz nas."

Kakšni so bili časi vstopa Mure v II. YU ligo? "To je bila prava evforija. Na vsaki tekmi je bilo vsaj 1000 gledalcev, na derbijih tudi po 1.500 in 2.000. Gledalci so se zbirali okrog celotnega igrišča, mala lesena tribuna je bila vedno nabito polna. Na stadionu so se zbirali zvesti navijači, tudi z zastavami, najbolj glasni so stali ob ograji na severozahodni strani stadiona, na današnji praznini med glavno in severno tribuno."

Po izpadu Mure iz II. YU lige, v sezoni 1969/70, je Mura igrala v slovenski ligi, postala prvak in se vrnila v II. YU ligo. "Poleti leta 1969 sem prestopil v Maribor, leto za mano je v Maribor prestopil še Koblencer. V Mariboru sem ostal do konca leta 1973, v tem času sem bil še v vojski leto in pol. Po tem sem se vrnil v Muro, spomladanski del sezone 1974 sem odigral še v II. YU ligi, potem smo spet izpadli v prvo slovensko ligo, vendar sva po koncu prvenstva z Milanom odšla v Mercator. Jaz sem na Viču ostal eno leto, Milan dve."

Moštvo Mure leta 1974. Stojijo od leve: Stanko Maučec (trener), Stanko Kopač, Vladimir Kukanja, Zoran Cirkvenčič, Drago Posavec, Ilija Ivković, Nikola Škrbić, Jože Husar. Čepijo: Mito Mörec, Ivan Turčik, Milan Koblencer, Željko Kranjc in Dezider Sraka.

Moštvo Mure leta 1974. Stojijo od leve: Stanko Maučec (trener), Stanko Kopač, Vladimir Kukanja, Zoran Cirkvenčič, Drago Posavec, Ilija Ivković, Nikola Škrbić, Jože Husar. Čepijo: Mito Mörec, Ivan Turčik, Milan Koblencer, Željko Kranjc in Dezider Sraka.

"Na Mercator imam zelo dobre spomine. To je bila moja najboljša sezona, igrali smo v II. YU ligi zahod. Na koncu tekmovalne sezone so me po izboru zagrebških Večernjih novosti uvrstili v najboljšo enajsterico II. lige zahod. Igral sem tudi tekmo v slovenski reprezentanci proti hrvaški reprezentanci v zagrebškem Maksimirju, na kateri se je zbralo 18.000 gledalcev. Za Slovence je takrat igrala celotna postava Olimpije, v drugem polčasu še Janez Zavrl mlajši in jaz. Za Hrvate so igrali strašni nogometaši – Buljan, Mužinić, Šurjak, Jerković, Peruzović, kompletni takratni Hajduk. Če se ne motim, smo izgubili s 3:1. Oblak in Popivoda sta takrat bila že v Nemčiji in na tej tekmi nista igrala."

Kdaj ste prenehali z aktivnim igranjem nogometa? "Ne boš verjel, leta 1993 (smeh, op. a.). Takrat sem bil trener avstrijskega nižjeligaša Bairisch Kölldorf in ob slavnostni otvoritvi igrišča odigral prvenstveno tekmo. Sicer pa sem končal z igranjem nogometa leto prej, leta 1992. Ves čas po Muri sem igral nogomet v Avstriji." Nogomet je na nivoju članskih moštev torej igral od leta 1966 do 1993, polnih 26 let.

Alfredo Di Stéfano!

Vsaka generacija ima svoje idole. Današnji mladini sta to predvsem Messi in Ronaldo, moja generacija si je v 80. letih verjetno najbolj zapomnila predvsem Maradono, poleg vseh odličnih jugoslovanskih nogometašev, pesti pa smo stiskali običajno za enega od štirih velikih klubov. "Mi kot otroci smo se pogovarjali predvsem o jugoslovanskih idolih. To so bili strašni nogometaši. Kot je nekdo dejal, dandanes več niti ne slišiš takšnih priimkov, kot so bili Bobek, Mitić, Vukas, Boškov, Beara! Takrat smo se šalili, da ima Bobek takšen 'šut', da je ubil že dva golmana. To so nesmrtne generacije! 60. leta je v Jugoslaviji najbolj zaznamoval, po mojem mnenju, najboljši jugoslovanski nogometaš vseh časov – atraktivni Dragoslav Šekularac. Seveda sta bila tu tudi vsaj še takrat zelo mlad Dragan Džajić in Josip Skoblar. Pravzaprav je bilo ogromno dobrih igralcev. Spomnim se, da Jugoslavija do leta 1962 leta in leta ni premagala strašne reprezentance Madžarske, 'lahke konjenice', kot so jo takrat imenovali. Puskás, Kocsis, Hidegkuti in drugi, da ne naštevam predolgo. Leta 1962 jih je Jugoslavija premagala sredi Budimpešte. Če me spomin ne vara, smo jih takrat premagali prvič po 15. letih."

Vladimir se zelo nerad opredeli do vprašanja o najboljšem nogometašu vseh časov. "Vsakemu vedno ostanejo najbolj v spominu generacije, ki so igrale, ko je bil sam mlad. Vsaka generacija ima svoje idole," doda to, o čemer se vedno znova ob vsakem srečanju pogovarjava. S težavo le pove: "... če bi se že moral opredeliti za najboljšega nogometaša vseh časov, je to Argentinec Alfredo Di Stéfano. Nekaj let sem gledal njegove tekme. Tudi moj oče je bil navdušen nad njegovimi igrami. Kar nekaj odličnih nogometašev Pelé, Eusébio, Luis Suárez, Sandro Mazzola in John Charles so izjavili, da je za njih najboljši: Di Stéfano! Igral je na sredini, pokrival pa je celotno igrišče, bil je na vsakem koščku igrišča. Ni bil statičen igralec, da bi spredaj čakal žogo." Di Stéfano, Realovec, je še vedno drugi najboljši strelec kluba. Leta 2003 ga je ob jubileju UEFA španska nogometna zveza izbrala za najboljšega španskega nogometaša preteklih petdesetih let, Pele pa 2009. dejal, da je Di Stéfano najboljši argentinski nogometaš vseh časov.

Še enkrat: Zelko in Maučec!

Idola takratne Mure sta bila predvsem Zelko v 50. in Maučec v 60. letih. "Zelko je bil igralec velikega 'radijusa', pokrival je celotno igrišče, igral je zvezo, 'ofenzivnega halfa', bil je graditelj igre. Maučec je bil 'golgeter, špic igralec', zelo hiter, imel je obe nogi, kot pravimo 'nogometno', resda je bil nižji in slabši v igri z glavo, a vseeno neponovljiv igralec." Vladimir ima v Kanadi prijatelja že od leta 1966, ki mu pošilja časopise, saj tam igra nogometaš Joe Vinko, ki je igral med drugimi tudi za Juventus. Je še nižji od Messija, že nekaj let pa igra v ameriško-kanadski ligi in je ljubljenec navijačev. "Večkrat mi je že povedal, da je v živo gledal že Peleja, Maradono in številne druge, ampak najboljši za njega je samo en – Maučec!" (smeh, op. a.). Maučeca so želeli številni klubi ne le v Sloveniji, tudi na ravni Jugoslavije, ravno tako Zelka, ampak nista želela iti. "Mogoče si tudi nista upala, želela iz domačega okolja, lahko pa temu zagotovo rečemo tudi pripadnost klubu!" Vsekakor vrlina, ki jo dandanes pri marsikaterem nogometašu močno pogrešamo.

Kako so takrat do vas prihajale informacije o nogometu v svetu? "Takrat so bili predvsem zelo priljubljeni prenosi tekem po Evroviziji; evropski televizijski mreži. Resda tekme niso bile na programu vsakodnevno, smo pa takrat živeli za to, da si bomo ogledali enkrat ali dvakrat mesečno prenos tekme svetovno znanih klubov. Mi smo imeli doma televizijo od 1959. leta, tako da sem bil že kot zelo mlad 'na tekočem' z dogajanji v svetu športa, sicer pa smo gledali prenose tekem v Hotelu Zvezda, v današnji restavraciji. Ob vsakem prenosu je bila dvorana nabito polna, to je bila revolucija za takratne čase, ljudi skoraj nisi mogel prešteti."

Igranje v II. YU ligi zahod ali pokalni prvaki Slovenije?!

Kaj se vam zdi največji uspeh Mure vseh časov? Igranje v II. YU ligi zahod ali osvojitev naslova pokalnih prvakov Slovenije leta 1995? "Takrat, ko smo se uvrstili v II. YU ligo zahod, so govorili, da je to največji uspeh Mure. To je težko vprašanje. Težko je primerjati igranje v nekdanji Jugoslaviji in potem v samostojni Sloveniji. Vsako obdobje se od naslednjega razlikuje, primerjave so zelo težke. Takrat se je igral, kot pravijo, počasen nogomet, danes se igra hiter nogomet."

Tudi Vladimir s soigralci je osvojil naslov pokalnega prvaka Slovenije, leta 1975. Kot rečeno takratna in današnja slovenska liga nista primerljivi. Kljub temu – Mura je takrat dvakrat premagala ajdovsko Primorje, postala pokalni prvak Slovenije in se uvrstila med šestnajst moštev v Jugoslaviji. Iz nadaljnjega tekmovanja je Muro izločil Vardar II, ki je v Skopju zmagal s 4:1.

Kuki – Živa enciklopedija

Kuki, kot ga kličejo prijatelji, je živa enciklopedija nogometa. Kot sam pravi, so, ko je bil še zelo mlad, starejši pogosto prihajali k njemu po podatke, saj je spremljal vsak šport, ne le nogomet. Predvsem po zaslugi televizije, ki so jo doma imeli že takrat. Z lahkoto se spomni postave Urugvaja, svetovnega prvaka, ki je na finalni tekmi svetovnega prvenstva leta 1950 premagal Brazilijo. "Máspoli, González, Tejera, Gambetta, Varela, Andrade, Ghiggia, Pérez, Míguez, Schiaffino, Morán." Na Maracani, največjem in najbolj znanem stadionu, se je zbralo 250.000 gledalcev. "Brazilija je vse nasprotnike premagovala s tremi, štirimi zadetki, veljali so za 1000 % zmagovalce prvenstva. Zaradi poraza v finalu z 1:2 pa je postala tista generacija brazilskih reprezentantov najbolj osovražena. In to zaradi ene same tekme, zaradi enega samega poraza. Mediji so poročali, da je bilo zaradi tega poraza 100 samomorov."

Brez preteklosti ni prihodnosti, se popolnoma strinjava. Tudi o tem, da bi vsak pravi navijač moral poznati zgodovino svojega kluba. Pri tem nama je "sveto pismo" - knjiga Sedem desetletij Mure, avtorja Ferija Maučeca, zgolj v pomoč, da preveriva kakšen preveč podroben podatek. Danes je Vladimir Kukanja zelo redek gost v Fazaneriji, že vsaj 20 let je ni obiskal. Pa tudi pred tem v slabih 20. letih je ni. Nekaj tekem si je ogledal v živo, sicer pa raje gleda nogomet po televiziji. Najraje ne zaspi pred televizijo, ampak v postelji z dobro knjigo, kriminalko po možnosti.

Vladimir Kukanja v dresu Feldbacha leta 1979. Stoji v zgornji vrsti šesti z leve. Avtorske pravice: nkmura.si Foto: Arhiv družine Kološa Zrim

Vladimir Kukanja leta 2018 na Fazaneriji. Avtorske pravice: nkmura.si Foto: Aleš Cipot/fotolens.si

Vladimir Kukanja leta 2018 na Fazaneriji. Avtorske pravice: nkmura.si Foto: Aleš Cipot/fotolens.si

Vladimir Kukanja leta 2018 na Fazaneriji. Avtorske pravice: nkmura.si Foto: Aleš Cipot/fotolens.si

Soustvarjajte NK Mura skozi čas

Imate fotografijo s tekme, Murinega dogodka, Murine zgodovine ...? Pošljite nam jo na urednistvo@nkmura.si. Objavili jo bomo v skladu z uredniško politiko, ki je zapisana v Politiki zasebnosti.

Komentarji (0)

FORUM

Želite debatirati o tem? Prijavite se na forum in izrazite svoje mnenje.

Vstop na forum