Ljubomirjev oče, učitelj po poklicu, izvira iz istrske vasi Moščeniška Draga, na vzhodni obali Istre, mama pa iz bližnjega Veržeja. Ljubomir je imel še dva brata, starejšega in mlajšega. Starejši brat ni igral nogometa, mlajši brat pa je prav tako igral nogomet pri Muri. V takratnem časopisju so ob imenih postav novinarji pisali Deškovič I (Ljubomir) in Deškovič II. Po domače Kefa I in Kefa II. Kefa I – desni »half« , Kefa II – levi »half«. Ljubomir je za Muro igral osem let, od leta 1938 do leta 1946. Pravzaprav leto manj, saj so ga septembra 1944 madžarski žandarji aretirali in kot talec je pristal v zaporu. Sledila je premestitev v Sombotel (Madžarska), nato še v Komarno (takrat Madžarska, danes Slovaška), od tam pa v koncentracijsko taborišče Dachau v Nemčiji. Domov v Mursko Soboto se je vrnil junija 1945. Leta 1946 je postal študent agronomije v Zagrebu. Tega leta je še igral za Muro, tako da se je iz Zagreba vračal domov, da je lahko igral nogomet. Študij je uspešno zaključil leta 1952. Po zaključeni karieri v vlogi nogometaša je poprijel za trenersko vlogo v klubu. Ljubomir je Muro treniral približno pet let, seveda popolnoma brezplačno. Zaposlil se je v mlekarni, kjer je najprej postal vodja laboratorija, zatem tehnični direktor, leta 1962 pa direktor podjetja, takrat že poimenovanega Tovarna mlečnega prahu. Zaposlen je bil do 31. decembra 1981. Potem se je upokojil. Še pred tem, v letih od 1972 do 1974, je opravljal funkcijo predsednika kluba. Ljubomira lahko vsak dan, če so le vremenske razmere dovolj prijazne, vidite na dvournem sprehodu po soboškem parku. Še vedno, vsak dan, ohranja telesno kondicijo.
 
Nekoč smo nogomet igrali iz veselja do te igre
 
Pred 70-imi leti so igrali sistem WM. Obramba je bila postavljena v obliki črke M, napad v obliki črke W. Ta sistem je bil posledica sprememb pravila nedovoljenega položaja, ki je bil uveden v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Pred spremembo pravila se je zahtevalo, da je imel napadalec pred seboj najmanj tri nasprotne igralce, nato pa je pravilo zahtevalo, da mora imeti napadalec pred seboj najmanj dva nasprotnika. To je zahtevalo močnejšo obrambo, kjer je vsak igralec pokrival svojega igralca (obramba »mož na moža«). Glavno vlogo so takrat nosili »halfi« (sredinski igralci – »centerhalf« ter levi in desni »half«). Igral se je sorazmerno dober nogomet.
 
Razlika v igranju nogometa v 40. letih prejšnjega stoletja in danes je očitna. »Takrat smo igrali nogomet zaradi veselja, ki smo ga čutili do tega športa. Danes je nogomet poklic. Mi smo nogomet igrali popolnoma brezplačno. V osmih letih igranja za Muro sem zaslužil natančno … eno kravato. Nekdanji predsednik kluba, lastnik trgovine, Erni Hojer  je vsakemu takratnemu nogometašu Mure podaril kravato. In s tem sem bil zadovoljen.«
 
Že takrat so bili »drukeri« glasni in temperamentni
 
Mura je že od nekdaj slovela po temperamentnih navijačih. Seveda s tem ne mislimo samo na navijaško skupino Black Gringos.  Nekoč so se najbolj temperamentni simpatizerji kluba zbirali na prostoru od glavnega vhoda do lesene tribune – danes je to prostor, pozidan z južno tribuno (od velikega sektorja z modrimi sedeži do glavne tribune). Takrat so simpatizerje imenovali »drukeri«. Tudi ženske so bile pogoste obiskovalke tekem. »Glavni druker takrat je bil Krstić, sicer v Mursko Soboto priženjeni Hrvat, pa Jurij Martišek, če omenim samo dva, da ne bom predolg z navajanjem imen. To sta bila, po domače povedano, največja kričača.« Ker so bili takratni časi bistveno drugačni od današnjih, je potrebno vedeti, da so Muraši ob polčasu tekme namesto pijače, čaja, dobili vsak četrtino oziroma polovico limone. Takrat denarja preprosto za take stvari ni bilo. »Tako je bil najpogostejši vzklik omenjenega Krstića med tekmo: »daj mu limun«. Takrat se je na Murinih tekmah zbiralo tudi po 500 in več gledalcev. Seveda je potrebno vedeti, da je imela Murska Sobota npr. leta 1941 pred začetkom II. svetovne vojne 4.343 prebivalcev; to je približno tretjina današnjega prebivalstva. So pa takrat, kot tudi danes, na Murine tekme gledalci prihajali tudi iz bližnjih in oddaljenih vasi.
 
»Klubski redarji so skrbeli, da ne bi gledalci preskakovali ograje in si tako brez plačila vstopnine ogledali tekme. Pogosto so se ljudje brez denarja za vstopnino znašli tako, da so nas nogometaše pred vhodom na stadion prosili, da nam odnesejo opremo do slačilnic. V takih primerih redarji niso bili prestrogi in vstop brez plačila vstopnine je bil v takih primerih uspešen.«
 
Ob otvoritvi igrišča na Fazaneriji leta 1936 so postavili prvo, takrat še leseno tribuno. Pod leseno tribuno so bile slačilnice, tuširnica pa je bila v bistvu vodnjak poleg lesene tribune. Zaradi potreb po boljših slačilnicah so, če Ljubomira spomin ne vara, novo zgradbo zidali leta 1942. Seveda govorimo o zgradbi, ki med igriščem in kopališčem stoji še danes. Danes je v njej gostinski lokal in je duša stadiona. Pobudo za gradnjo je v vojnih letih dalo vodstvo kluba. Takrat je bil na čelu kluba prišlek v Mursko Soboto – Valent, takratni šef davčne uprave. Bil je zagrizen Muraš, čeprav je bil po narodnosti Madžar. Valent se je po koncu vojne vrnil na Madžarsko, Ljubomir pa ima nanj lepe spomine, saj mu je po aretaciji s strani madžarskih žandarjev pomagal, kolikor se je dalo.
 
»Temelji zgradbe niso betonski, ampak opečnati. V zgradbi je bil prvi prostor (gledano s strani Ledave, op. a.) slačilnica za goste, vmes je bila skupna tuširnica z manjšim prostorom s pečjo, potem pa slačilnica za domače. Na drugem koncu zgradbe je bila večja soba za sodnike, v njej je bil tudi Murin arhiv (v tej sobi je bila v 90. letih klubska pisarna, op. a.). V sobi, ki gleda na igrišče, sta bili kuhinja in soba za oskrbnika igrišča. Takrat pomožnega igrišča še ni bilo. Na prostoru pomožnega igrišča so takrat rasla drevesa.«
 
Na gostovanja s tovornjakom in vlakom
 
Leta 1939, ko je Ljubomir kot 16-letni dijak prvič nastopil v članskem moštvu Mure, je klub igral v konkurenci klubov ČŠK Čakovec, Železničar in ISSK iz Maribora ter Rapid in Gradjanski iz Čakovca. Leta 1940 je Mura v mariborski podzvezi brez izgubljene tekme osvojila prvo mesto in si pridobila pravico do kvalifikacij za vstop v slovensko nogometno ligo, vendar do teh leta 1941 zaradi pričetka II. svetovne vojne ni prišlo. Mura je svojo zadnjo tekmo pred drugo svetovno vojno odigrala z Lendavo in zmagala s 4:1. V sezoni 1941/42 je Mura igrala v prvem razredu Szekesfehervarske nogometne podzveze. Zasedla je sredino lestvice. V naslednji sezoni 1942/43 so osvojili prvo mesto in se uvrstili v takrat zelo močno drugo madžarsko ligo. Mura je takrat dosegala zadovoljive rezultate, vendar je bilo tekmovanje zaradi vojne predčasno prekinjeno. »V osmih letih igranja za Muro sem dal samo en avtogol,« dodaja v smehu Ljubomir.«To je bilo proti Haladasu iz Szombothela, ki je takrat izpadel iz I. v II. madžarsko ligo. Izgubili smo s 3:2, do avtogola je bil rezultat za nas ugoden – 2:2«.
 
»V tistih letih smo se na gostovanja vozili z vlakom ali s tovornjakom. V Lendavo smo se vozili s tovornjakom brez ponjave. Naše mesto je bilo na »tovornem delu«, zadaj na tovornjaku. Pri odhodu z gostovanja med vožnjo po lendavskih ulicah smo morali pogosto ležati na tleh, da nas ne bi zadeli kamni jeznih lendavskih navijačev.« V letih pred vojno so gostovali v hrvaških Čakovcu in Varaždinu, na Ptuju, v Mariboru, Celju, Lendavi ... V času vojne pa so gostovali v Körmendu, Szombothelu, Zalaegerszegu, Tapolci, Szekesfehervarju, Nagykanizsi, Koszegu … Muraši so kljub madžarski oblasti na gostovanjih po Madžarski radi zapeli slovenske pesmi, zaradi česar so imeli večkrat težave.
 
Ena vrsta žoge za trening, druga za tekmo
 
Na treningih so uporabljali težke usnjene žoge, ki so jim zavezali »düjšo«, ki je bila tako na varnem v notranjosti žoge. Na tekmah pa so igrali z boljšo, bolj lahko in bolj kvalitetno žogo. Običajno so imeli na razpolago eno ali dve žogi. Ker pa se je vedno moralo igrati z isto žogo, so v primeru, da je ena žoga med tekmo padla v Ledavo, za krajši čas nadaljevali z drugo, rezervno žogo. Kakor hitro so prvo žogo uspeli »rešiti« iz Ledave, so spet zamenjali žogi. »Čevlje in kratke hlače smo dobili od kluba, vendar smo jih imeli doma. Nogavice smo imeli svoje, dresi pa so bili klubski. Da so bili vedno čisti, je skrbel hišnik. V tistih časih je delo hišnika in oskrbovalca igrišča opravljal Lanjšček »Bači«. Dresi so bili že takrat progasti – črno-beli.«
 
»V tistem času sta ogromno za klub naredila Lipič, takratni direktor banke, in Peterka, bančni uslužbenec. Tudi Ernest Hojer – Erni, trgovec, je v tistih časih naredil ogromno za klub. Pomemben vir sredstev za preživetje kluba smo si zagotovili sami, in sicer z organizacijo tombole.« Mimogrede, prvo tombolo je klub organiziral leta 1935. Na njej se je zbralo okrog 8000 ljudi, glavni dobitek je bil radio.
 
»Klubska gostilna je bila Gostilna Banfi (stala je na križišču Kocljeve in Zvezne ulice; na tem mestu danes stoji nadstropni poslovni objekt, neposredno ob Pokrajinski in študijski knjižnici, op. a.). Uradni zaključki in večerje kluba so bile tam. V »Dobraj«, današnjo Zvezdo, pa smo zahajali v prostem času.« Ker pa takrat dijaki niso smeli zahajati v gostilne, tudi neljuba zaslišanja učiteljev in ravnatelja naslednji dan po obisku le-teh niso bila redka. »Takratni odlični golman Slavko Jandl je na svojo fantovščino v Benkovi gostilni (Lendavska ulica, op. a.) povabil tudi štiri dijake, ki so takrat igrali za Muro, med drugimi tudi mene. Žal pa je vabila poslal na šolo, ne nam osebno. Vabila je odprl ravnatelj in naslednji dan po fantovščini je sklical zaslišanje. Pred izključitvijo iz soboške gimnazije sta nas rešila dva profesorja, ki sta se zavzela za nas«.
 
Viri:
Feri Maučec: Sedem desetletij NK Mura. Ljubljana, M&M 1993.
Robert Črnčec: Metodika učenja in treniranja nogometnega vratarja, diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana 2008.
Borut Brumen: Na robu zgodovine in spomina – Urbana kultura Murske Sobote med letoma 1919 in 1941. Pomurska založba, Murska Sobota 1995.