Tekma proti Taboru, ki so jo črno-beli odigrali pred slabim mesecem dni, 13. avgusta 2022, je bila prav posebna za enega najizkušenejših igralcev v zasedbi Mure. Matic Maruško je takrat odigral 300. uradno tekmo za Muro in je eden redkih igralcev našega kluba, ki je presegel to mejo. Za kakšen dosežek gre priča podatek, da je to pred dvajsetimi leti nazadnje uspelo Feriju Cifru.

Debi pri rosnih sedemnajstih

Matic Maruško je v članskem dresu Mure debitiral s sedemnajstimi leti in sicer 23. aprila 2008 na tekmi pokala MNZ Murska Sobota proti Veržeju, ko mu je kot mladincu prvo priložnost ponudil Edin Osmanović. V istem letu je nato odigral še eno tekmo medobčinskega pokala, debi na prvenstvenih tekmah pa je doživel 8. marca 2009 na domači tekmi proti Beli Krajini, ko sta ga v ogenj poslala Bojan Jančar in Boris Radoš. Kapetanski trak mu je prvi podelil Primož Gliha in sicer 20. septembra 2009 proti Primorju. Pravi, da je bilo to zanj veliko presenečenje in tudi čast. Po zlomu Mure 05 se je podal v tujino in se v začetku leta 2018 vrnil v Muro s katero ima pogodbo do konca sezone 2024/25. Kadar ni na igrišču preživlja prosti čas s hčerko in partnerko.

Maruškove 303 tekme

Maruško je do vključno danes za Muro odigral 303 uradne tekme in to od evropskih tekem do medobčinskega pokala. Od vseh tekem jih je kar 277 pričel v začetni enajsterici. Z Muro se je veselil 126 zmag, doživel 100 porazov in 77 neodločenih izidov. Največkrat in sicer 26-krat je igral proti Olimpiji, ter 25-krat proti Mariboru in Domžalam. Dosegel je 19 zadetkov. V nadaljevanju prinašamo statistiko njegovih odigranih tekem za Muro. Podrobnejšo najdemo v njegovem profilu.

Pokal MNZ Murska Sobota: 7 tekem
Pokal Slovenije: 12 tekem
2. SNL: 62 tekem
1. SNL: 195 tekem
Evropa: 27 tekem

V preteklih dneh smo ga ujeli na enem izmed treningov in obujali njegovo igralsko kariero. Nastal je pogovor, ki ga prinašamo v nadaljevanju.

Matic, najprej čestitke za preseženo mejo 300. nastopov. To je dosežek s katerim se ne more pohvaliti veliko Murašev. Prišel si v družbo legend kluba, kot je npr. Feri Cifer.

Hvala za čestitke. Zelo sem ponosen na ta dosežek.  Pri Muri sem od svojega desetega leta, rasel sem s klubom in tukaj doživel res lepe trenutke. Ta številka je dosegljiva s konstantnostjo, predanostjo in izpolnjevanjem trenerjevih zamisli, zato verjamem, da jo bo v prihodnosti še kdo dosegel. Z vsemi trenerji sem imel dober odnos, jih spoštoval in tudi redno igral. Imel sem čast sodelovati s Ferijem Cifrom, ki ga zelo spoštujem in ki je bil v nekem obdobju tudi moj trener.

Kakšni so bili tvoji nogometni začetki?

Prve nogometne korake sem naredil s šestimi leti pri NK Apače, eno leto pa sem bil tudi pri Palomi. Z desetimi leti sem nato prišel k Muri, v selekcijo U-12 kjer me je treniral Jani Lipič.

Za člane si debitiral leta 2008 v pokalu MNZ Murska Sobota, leto pozneje pa še v prvenstvu.

S člansko ekipo sem treniral že nekaj časa pred prvim nastopom, saj sem z njimi kot mladinec oddelal celotne priprave. V prvenstvu mi je kot prvi priložnost ponudil takratni trener Bojan Jančar, ki je deloval skupaj z Borisom Radošem. Priložnost sem dobil že na prvi tekmi spomladanskega dela prvenstva proti Beli Krajini. Za mene je bil to fenomenalen občutek in še danes sem hvaležen vsem trenerjem, ki so mi dali to možnost.

Matic Maruško je ze Muro debitiral 23. aprila 2008 na tekmi pokala MNZ Murska Sobota proti Veržeju. Foto: Gregor Čiček.

Na prvo prvenstveno tekmo te veže tudi neljubi dogodek. Nam lahko izdaš za kaj točno gre?

Res je. V enem izmed dvobojev me je nasprotni igralec s komolcem zadel v čelo. Tekmo sem končal s povito glavo in še danes imam brazgotino na čelu.

Maruška na njegov prvenstveni debi spominja brazgotina na čelu. Foto: Gregor Čiček.

Po drugi ligi je sledila rezultatsko zelo uspešna sezona 2011/12 in potem igranje v Evropi, ko ste se med drugim pomerili z Laziem.

Nogometno gledano je bilo to leto izjemno. Takrat nas je držala skupaj nogometna homogenost, želja po dokazovanju in napredku in to kljub vsem težavam v klubu. Po mojem mnenju je bil to ključ vseh uspehov. Baku in CSKA Sofijo smo premagali in nato naleteli na kijevski Arsenal. Ukrajinci so nas v obeh tekmah premagali, na koncu pa nas je tisto nekaj nagradilo in igrali smo play off za Ligo Evropa. Dve tekmi z Laziem sta bili nepozabni, zame še toliko bolj ker sem bil na obeh tekmah kapetan.

Takratni trener Ante Šimundža se je na začetku priprav odločil za odhod, nadomestil ga je Feri Cifer in nato Oliver Bogatinov. Te rošade se sploh niso poznale, vi ste na evropskem prizorišču še naprej igrali zelo uspešno.

Igrati v Evropi je nekaj posebnega. Ekipa je bila zelo mlada in željna dokazovanja. Tako kot danes, nas je tudi takrat gnala želja, da nekaj dosežemo in da smo na vrhu. Vedno smo imeli cilj, ki smo mu sledili ter dihali kot ekipa.

Po sezoni 2012/13 te je pot vodila v tujino.

Po težavah in takrat ko je ugasnila Mura 05 sem sprejel ponudbo Spartaka iz Trnave, kjer sem ostal pol leta. Sledila je selitev v Kazahstan, kjer sem igral za Kaysar in Akzhayik.

Kako težko ali pa lahko ti je bilo kot najstniku oditi v neko daljno deželo in drugo kulturo, kar Kazahstan nedvomno je?

Pomagalo mi je, da sem bil pred tem pol leta na Slovaškem, kjer sem se začel privajati na nekoliko drugačno življenje. Tujina predstavlja veliko spremembo, sploh če se odločiš za državo, ki je precej drugačna od Slovenije. V Kazahstanu mi je bil v veliko pomoč Borut Semler ter soigralca iz Srbije, ki sta mi prav tako ogromno pomagala pri privajanju na življenje in pri jezikovnih barierah. Tam smo igrali tudi nekoliko drugačen nogomet kot v Sloveniji, saj je bilo več poudarka na moči. Veliko težavo sta predstavljala še vreme in oddaljenost med kraji. Poleti je zelo vroče, gostovanja pa so bila zelo oddaljena. Največkrat smo potovali z letali, najbližje gostovanje pa je bilo 5 ur z avtobusom. Zame je bila to zelo zanimiva izkušnja.

Po treh letih življenja v Kazahstanu si se vrnil domov in zaigral bližje domu.

Kljub veljavni pogodbi, ki sem jo imel v Kazahstanu, se na koncu izšlo kot smo bili dogovorjeni. Vrnil sem se domov. Da bi ostal fizično pripravljen, sem se odločil, da podpišem za Bad Radkersburg, kjer sem igral pol sezone. Vesel sem bil ponovnega klica Mure, še posebej, ker si me je v ekipi želel tudi trener Šimundža, s katerim sem že sodeloval.

Kariero si pričel kot vezist, nadaljeval kot obrambni igralec in danes si znova vezist. Kako so vplivale nate te menjave položajev?

S tem nimam in nisem imel nobenih težav. V nekem obdobju so me trenerji videli kot obrambnega igralca in nato spet kot vezista. Prilagajam se ekipi in trenerjevim zahtevam ter skušam dati vse od sebe.

Na položaju zadnjega veznega se menjavata z Lorbkom, tu pa je bil tudi Ouro.

Konkurenca je vedno dobrodošla, igralci se med sabo spodbujamo in dopolnjujemo. Na treningih in tekmah je vedno potrebno dati sto odstotkov, saj lahko le na ta način napredujemo in postajamo boljši. Na koncu se trener odloči kdo bo igral in kje.

V igralski karieri si dal skozi ogromno trenerjev, bi katerega izpostavil?

Vsak trener ima svoj pristop in od vsakega sem sem se veliko naučil. Vsak izmed njih mi je dal veliko in sem mu hvaležen. Posebej pa bi izpostavil Anteja Šimundžo s katerim sem najdlje sodeloval in v času njegovega vodenja dosegel na osebni kot na klubski ravni največje uspehe.

Kakšna je bila tvoja najbolj neprijetna izkušnja v nogometu? Si kdaj razmišljal, da bi kopačke obesil na klin in rekel, da se tega ne greš več?

(smeh). Samo enkrat se je pojavil majhen preblisk, vendar sem to misel hitro opustil, saj je bila želja po profesionalnem igranju nogometa večja in postavljena kot eden izmed mojih življenskih ciljev. Vesel sem, da sem tudi ob najtežjih trenutkih imel ob sebi družino, ki je zaupala vame in me bodrila. To je zelo pomembno.

Skoraj ne mine tekma, da te na tribunah ne bi spremljala tvoja družina. Mama in oče sta te v preteklosti spremljala skoraj na vsa gostovanja. Te kdaj pograjajo za kakšno slabšo predstavo?

Starša me spremljata in spodbujata od vsega začetka. Veliko se pogovarjamo po tekmi, z očetom opraviva tudi analize tekem, predvsem tistega, kaj bi lahko še izboljšal.

V trenutni Murini ekipi je precej mladih igralcev. Kako gledajo na vas starejše in bolj izkušene?

Mislim, da smo jim starejši dober vzor. Upam, da na nas gledajo kot na nekoga, ki jim lahko na nogometnem področju veliko da.

Pogodba te z Muro veže do konca sezone 2024/25. Razmišljaš mogoče kaj potem?

Moja želja je, da bi pogodbo oddelal do konca in bil na čim višjem nivoju. Upam, da bo to obdobje čim uspešnejše. Kaj bo sledilo ne vem in ne želim prehitevati stvari. Neke ideje imam, sem pa trenutno osredotočen le na igrišče. Če bom po izteku pogodbe fizično še vedno na nivoju bi rad nadaljeval še kakšno sezono. V nasprotnem primeru pa bom ubral drugačno pot, mogoče tudi amatersko.  

V nogometu si se uspešno izogibal večjim poškodbam. Kdaj si bil najdlje odsoten?

Na srečo nisem imel večjih poškodb in upam, da bo tako tudi ostalo. Najdlje sem bil odsoten zaradi poškodbe stegenske mišice v jesenskem delu sezone 2020/21. Takrat sem izpustil nekaj prvenstvenih in dve evropski tekmi proti Aarhusu in PSV-ju.

Kakšno je tvoje mnenje o socialnih omrežjih? Nekateri tvoji soigralci so na tem področju precej aktivni.

O tem se odloča vsak posameznik. Sam nisem tako aktiven na tem področju in imam raje več zasebnosti. Spoštujem odločitev vsakega posameznika, si pa kdaj ogledam kakšno zadevo tudi na teh medijih.

Letos vam rezultatsko ne steče. Priložnosti si še ustvarjate, vendar vam na koncu vedno nekaj zmanjka.

Igralci si želimo vsako tekmo zmagati in s tako miselnostjo gremo tudi v tekmo. Res je, da si ustvarjamo priložnosti in to več kot nasprotno moštvo pa za to na koncu nismo nagrajeni. Na zadnjih tekmah smo bili za nekatere napake takoj kaznovani. Verjamem, da se bo ta krivulja prej ali slej obrnila nam v prid.

Kako gledaš na vse to dogajanje okrog kluba, ki rase in ki vsako leto vlaga v infrastrukturo ter boljše pogoje?

Klub ima vizijo. Vodijo ga ljudje, ki imajo vodstvene sposobnosti. V preteklosti temu ni bilo tako, verjetno tudi zato, ker je bilo manj denarja, klub pa je imel še finančne težave. Sedaj so z rezultati prišla tudi denarna sredstva in vesel sem, da se del tega vlaga v infrastrukturo, ki je ključna za nadaljnji razvoj kluba.