Muraši so z včerajšnjim porazom znova razočarali svoje privržence. Resda se nas ni zbralo toliko kot običajno, pa vendarle je 1850 zavidljivo vredno število, sploh če vzamemo v obzir zadnje predstave naših nogometašev.

Kaj se dogaja z muraši je težko reči, dejstvo pa je, da smo v letošnji sezoni doživeli več razočaranj kot veselja. Je krivo pomanjkanje koncentracije, manjko zmagovalne miselnosti, poškodbe, pritisk, kvaliteta, novo igrišče, hrana, spanec, treningi, ležernost ali kombinacija naštetega? Ne vemo, vemo pa eno - ko je bilo najbolj pomembno so naši nogometaši, kot bi rekli v nekdanji Jugoslaviji, "podbacili". Pa ne glede na to ali je na klopi sedel Čontala ali Grabić. Spomnimo se prve tekme proti Olimpiji, ko so Ljubljančani takorekoč iz avtobusa prišli na tekmo. Zabiti bi jim morali le žebelj. Pa ga nismo. Pa na tekmi v Celju vodimo 0:3 in zapravimo zmago. Avgusta je na Fazaneriji gostoval Maribor, slab kot še nikoli, pa pred polnimi tribunami izgubimo z 0:1. Septembra vodimo proti Olimpiji z 2:0 pa izgubimo z 2:3. V začetku novembra se nas več kot tisoč odpravi v Maribor pa dobimo petardo. V začetku februarja zasedemo Celje, ko nas pride več kot Celjanov hodi na tekme, pa zopet ostanemo praznih rok. Nazadnje vodimo proti Kopru in izgubimo. Pa da ne pozabimo pokalnega razočaranja ali pa zadnje tekme pretekle sezone, ko smo na Fazaneriji na lahek način Mariboru prepustili zmago in naslov. Kaj nas še čaka? Kdaj bo tega konec?

Za sklep zgornjega razmišljanja si bom sposodil besede prijatelja, velikega navijača Mure in nekdanjega člana Gringosov, ki je zbrani družbi ob odhodu z včerajšnje tekme dejal: "V življenju imam dva kluba, Muro in Hajduk, pa me vedno oba razočarata. Če Dinamo izgubi osem tekem, bo Hajduk devet. Isto je z Muro. Ko vsi izgubijo in bi lahko nekaj naredili, izgubimo tudi mi."

Vse skupaj ni več naključje, tako kot ne bo naključje, če prvič po štirih letih ostanemo brez Evrope.