Martin Šroler tolaži razočaranega Mirlinda Dakuja. Avtorske pravice: nkmura.si Foto: Aleš Cipot/fotolens.si

S tekme proti Celju sem tako kot vsak pristaš Mure odhajal razočaran in slabe volje. Ko sem si zvečer še enkrat v miru ogledal tekmo so mi misli odtavale nazaj na tribuno. Gledalec za mano je vztrajno komentiral vsako nepravilno potezo Šarića, Tripija, Kuzmića, Zličića, Klepača in igralce označeval s tujsko legijo ter govoril o pripadnosti. Da ne bo nejasnosti - nekaj podobnega se dogaja tudi na socialnih omrežjih. Po koncu tekme pa vidiš polovico moštva na kolenih in objokanega. Kako težko jim je padel ta poraz. Dakuja so tolažili celo igralci Celja. Očitno nekaj ne gre skupaj.

Lahko se vrnemo še malce nazaj v ero napadov na brata Cipot. Neverjetno koliko gnojnice je bilo zlite po Kaiju in Tiu, ko sta delala prve prvoligaške korake, se učila in zorela. Nič nimam proti kritikam, vsak jih mora znati sprejeti in pogledati resnici v oči, tudi sam sem jih kdaj pa kdaj napisal. Ne razumem in ne odobravam pa blatenja in poniževanja. Ko je Kai "prešaltal" v obrambo je na začetku delal ogromno napak. Podobne kot jo je storil še včeraj drugoligaš Kuzmić ali pa pred tem Beganović, pa Šarić in tako dalje. Taisti, ki so se takrat znašali nad Kaijem ga danes teptajo po rami in hvalijo njegove predstave. Pa verjetno bi marsikaj dali, da bi Tio še vedno igral za nas. Mogoče bi za začetek lahko umirili konje ter pustili Kuzmića, Tripija, Šarića, Sadriuja in ostale da dozorijo. Leto, dve, da dobijo sto prvoligaških nastopov kot Kai in takrat "razvalijo" ligo. Navsezadnje niso krivi, da so se kot dvajsetletniki znašli v prvi ekipi in da se je nekdo odločil, da jim da priložnost. Da nosijo breme Karničnika, Kouterja, Bobičanca, Kozarja in ostalih. Tudi za ceno kakšnega poraza. Navsezadnje imajo še vedno vse možnosti, da posežejo za četrtim mestom. Če se ozremo nazaj - v zadnjih štirih sezonah med prvoligaši je bila Mura trikrat četrta in enkrat prva. Tudi z bolj izkušenim in dozorjenim kadrom.