Med reprezentančnim premorom sem se srečal s članom Mure, brez katerega si trenutne začetne enajsterice ne bi predstavljal noben navijač črno-belih, pa čeprav je z nami šele od januarja letos. Govora je seveda o Amarju Beganoviću, ki je v Muro, iz Slobode Tuzla, prestopil januarja letos.

Kaj te je prepričalo, da si se januarja letos preselil v Mursko Soboto?

V Muro sem prišel preko noči. Zgodilo se je 10. januarja 2022. Spomnim se, da sem istega dne še opravil trening v fitnesu. Poskušal sem sprostiti misli, se pripraviti na zimske priprave, ki so sledile. Spomnim se pogovora z agentom, ki je prišel do mene in mi dejal:  "imam ponudbo Mure, greš ali ne?". Odgovoril sem: "grem, seveda da grem". "Pripravi stvari, zjutraj krenemo" je odvrnil agent. To se je torej zgodilo okoli 19.00 zvečer. Hecno je bilo, da sem prišel domov in poskusil objasniti mami, da zjutraj odhajam, a mi ni verjela.

Z Muro torej nisem imel kontakta do januarja, sem pa spremljal tekmo proti Tottenhamu na televiziji in bil navdušen nad atmosfero. Bil je čisto drugi svet. In prav to mi je rojilo po glavi, ko sem zvedel za ponudbo. Spraševal sem se, kako bom lahko sam konkuriral v takšnem moštvu.

Ob 9.00 zjutraj sem nato odšel od doma. Niti nisem imel časa, da bi pogledal kdo igra v Muri. Enajstega januarja zvečer sem prispel v Mursko Soboto, pričakal pa naju je športni direktor (op. p. Denis Rajbar).

Glede na to kako na hitro se je zgodil prestop, si se še dobro znašel.

Mogoče je bilo tako še najboljše, saj sem prvič po 21 letih odšel od doma. Tako nisem razmišljal o tem, da bom prvič živel sam in o tem kako se bom znašel v tujini.

Lažje je bilo preko noči preiti na ta nogometni nivo, ki ga igrajo v Sloveniji. Nisem razmišljal o tem, kako se bom znašel med igralci, ki so še pred nedavnim igrali v konferenčni ligi. Obdržal sem fokus na nogometu in se nisem obremenjeval z raznoraznimi malenkostmi.

Moram pa priznati, da na začetku vseeno ni bilo enostavno. Znašel sem se, a vsak začetek je težak. Komaj v letošnji sezoni čutim, da je to to. Da sem vse skupaj bolje spoznal, se veliko naučil, in da so mene spoznali soigralci in trener.

Povedati moram, da sem se v Murski Soboti od začetka počutil kot doma. Vsi so me lepo sprejeli (uprava, trener itd.). Imel sem dobre in slabe tekme, a se mi je zdelo, da so vedno stali za mano, saj so vedeli, da je to za mene vseeno nek nov nivo.

Rekel si, da si se pozanimal o Muri preden si prišel. Si mislil to tekmo s Tottenhamom?

Tako, ko sem tisto noč zvedel, da odhajam k Muri so mi misli prvo odplavale do tekme s Tottenhamom. Resen nivo, evropski nogomet. Takrat je bila Mura še aktualni prvak. Zavedal sem se, da se tukaj dela malo bolj profesionalno.

Ti je žal, da je januarja odšlo precej igralcev, ki so Muro zaznamovali v zadnjih treh letih?

Nedolgo nazaj sem govoril s Klemnom Šturmom, ki sem ga srečal v fitnesu. Govorila sva o tem, kako se je spremenila ekipa od takrat, ko sem prišel v Muro. Je pa ostalo tudi veliko igralcev, ki je bilo nekakšno ogrodje ekipe.

Na žalost sta odšla Jan (Gorenc) in Tomi (Horvat). Vmes se je na kratko poslovil tudi Daku, ki pa je potem podaljšal posojo.

Ko se tako spremeni ekipa, je potreben čas, da se sestaviš in privadiš na nove soigralce. Prej je bilo tu moštvo, ki ji mu z gotovostjo rečeš "pravi ekipa". Ko nogometna ekipa nekaj osvoji, lahko povemo, da so "prava ekipa". Najpomembnejša je seveda kemija, če imaš kemijo je mogoče vse, tudi zmaga nad Tottenhamom.

To je realnost, ki je prisotna v vseh klubih na svetu. Potrebna je kemija in vzdušje v slačilnici, ki pa ne pride čez noč. Ko spremeniš ogrodje ekipe je potreben čas, da se igralci privadijo na nov ritem.

Čeprav sam praviš, da se v novi družbi ponavadi ne znajdeš najbolje, pa vseeno mislim, da si tisti, ki povezuje tuje igralce v našem klubu. Pogosto te po Murski Soboti videvamo v družbi Mirlinda, Learda in tako naprej. Si torej ti tista vez, med našimi tujimi in domačimi igralci?

Iskreno največ časa preživim z Mirlindom Dakom in Leardom Sadriem. Trudim se sicer, da se z vsemi igralci podružim, da z njimi popijem kakšno pijačo. Res pa je, da ima večino igralcev, ki so tu domačini svoje družine.

Mi, ki smo tujci pa živimo blizu drug drugega in tako izkoristimo priložnost za kakšno večerjo, druženje itd. Trudimo se tudi, da se družimo vsi skupaj in ne posamično. Tudi to je kot nekakšen "teambuilding". Ponavadi se dogovorimo v slačilnici, in če nas na koncu gre deset, nas pač gre deset. Zdrava komunikacija lahko prinese samo dobro in je boljša za vse nas.

Veliko smo omenjali tekmo s Tottenhamom. Si za Muro slišal tudi pred to tekmo, ali poznajo Muro v Bosni in Hercegovini?

Bosna kot Bosna ne tako zelo. Bolj poznajo Olimpijo in Maribor še iz starih časov Jugoslavije, čeprav se je to v zadnjih dveh letih zaradi uspehov Mure zagotovo spremenilo.

Sam sem prijatelj z (Adnanom) Golubovićem, ki je z menoj igral pri Slobodi iz Tuzle. V Koper je Adnan prestopil leto prej (kot jaz v Muro). Tako sem začel malo spremljati slovenski nogomet. Tudi sam mi je dejal, da se v tej ligi za evropska tekmovanja borijo Olimpija, Maribor, Mura, Koper in Celje.

Sedaj vidiš, da smo po publiki verjetno enakovredni Mariboru in Olimpiji.

Tako je. Čeprav v Bosni omenjajo predvsem Olimpijo in Maribor, sedaj vidim, da so navijači Mure na istem nivoju.

Ko sem se s tabo pogovarjal pred tekmo z Mariborom, nisem mogel verjeti, da je bil video, ki si mi ga poslal posnet med "navadno" prvenstveno tekmo. Bil sem prepričan, da je šlo za tisto tekmo, ko je Mura postala prvak.

V Bosni recimo k obisku veliko pripomore rezultat. Kot primer lahko vzamem Željezničar, ki ima poln stadion tudi, ko ni rezultatov. Na drugi strani imamo tu Sarajevo, ki izhaja iz istega mesta… oni nimajo navijačev, če ni rezultata.

Bosanski navijači so zelo fanatični in dobri navijači, vendar razumem slab obisk. Noben si ne želi gledati takšnega terena, za kar pa je kriva tudi nogometna zveza. Vsak si želi, da bi bili stadioni polni, kar je dobro tudi za nogomet in upam, da se bo to zgodilo tudi v Bosni.

Mura bi bila v Bosni zagotovo v vrhu po navijačih, če gledamo povprečni obisk tekem. Tam imajo večjo vojsko navijačev le Sloboda, Želježničar in Sarajevo.

To se odraža tudi v slovenskem prvenstvu, če kot primer vzamemo Olimpija, ki je z veliko prednostjo prva na lestvici.

Čudi me, da tam ni več navijačev. Morala bi vladati evforija, a očitno nekaj ni čisto O.K. Sam bi ob takšni dobri predstavi in rezultatih pričakoval pet do šest tisoč ljudi na tekmo. Stožice so vrhunski stadion in žalostno je videti, da samevajo.

Presenetilo me je, da je bilo na naši tekmi z Mariborom skorajda več ljudi, kot na večnem derbiju med Mariborom in Olimpijo.

Ampak problem ni samo v Sloveniji in Bosni. Dogaja se tudi na Hrvaškem. Ljudje ne spremljajo več nogometa in ni mi jasno zakaj. Na žalost pa vidimo, da se to dogaja samo na Balkanu.

Časi so se spremenili, spomnim se, ko sem kot otrok spremljal Slobodo, ki se je takrat borila za obstanek. Bili smo zadnji na lestvici, a stadion je bil vedno poln. Sedaj pa ekipe, ki so prve ne morejo napolniti stadionov.

Kako pa je s prepoznavnostjo nogometašev v Murski Soboti?

Zdi se mi, da je Murska Sobota zares nogometno mesto. Meni je bilo zelo nerodno, da me vsi poznajo. Je že res, da je Tuzla, kjer sem prebival prej, veliko mesto, a v Slobodi iz Tuzle sem bil kapetan ekipe. Ko sem se sprehajal po mestu me tam ni prepoznal noben.

Potem pridem v Mursko Soboto, grem po mestu in se sprašujem kako me lahko ljudje prepoznajo, saj sem po domače povedano "niko i ništa". In tu se vidi ta razlika.

Čeprav je Tuzla veliko mesto, si misliš "sem kapetan, vsi me bodo poznali". Nato pa se sprehodiš po mestu in se za tebe noben ne zmeni. Tukaj pa se vsedeš, da nekaj popiješ, in te ljudje že prosijo za skupno fotografijo. Bilo mi je zares nerodno in na začetku res nisem vedel, kako se obnašati v takšnih situacijah.

Vidi se, da za Muro igraš s srcem. Po tekmi z Mariborom si bil zelo potolčen.

Tukaj sem tujec in ne sme mi biti vseeno za ta klub. Predvsem zaradi ljudi, ki so me v klub pripeljali. Oni so na koncu tisti, ki so odgovorni za mene. Če imaš pravi karakter boš prišel na teren in dal sto odstotkov. Včasih je sto, včasih manj, a to je nogomet. Vendar ti ne more nikoli biti vseeno, če izgubiš ali zmagaš. Če ti je vseeno, nimaš cilja v življenju, in ko vidim nekoga takega, se samo sprašujem kako je to sploh mogoče.

Navijači na drugi strani si morajo za tekmo vzeti čas in vložiti svoj denar. Oni pokažejo, da jim ni vseeno že s tem, da se tekme udeležijo. Če ne, bi ostali doma in tekmo spremljali po televiziji.

Zato moraš dati vse od sebe že zaradi njih. Če žoga ne teče kot bi mogla, lahko vsaj tečeš in se boriš. Pristop na tekmi navijači najbolj cenijo, to sem se naučil skozi svojo kariero. Če ne gre žoga, če ne steče podaja, se lahko vsaj boriš. Ko se boriš na koncu vedno pride rezultat.

Tudi po Mariboru smo vedeli, da smo dali vse od sebe, in da bo zmaga prišla. Je res, da smo igrali slabo, puščali preveliko prostora, a tu je bilo prisotno veliko nesreče in drugih okoliščin, ki jih nebi pogreval.

Na žalost smo v pokalu izpadli proti Celju. Kako se počutiš ob tem dejstvu?

Nikoli ne bom prebolel, da smo ti dve tekmi (Maribor in Celje) zapravili na tako lahek način ampak kot sem povedal prej, to je nogomet, in če daš vse od sebe te nagradi. Tako je zdaj prišla zmaga nad Gorico. Imamo 5 zmag na zadnjih 6 prvenstvenih tekmah in na koncu te noben ne vpraša za tisti rezultat v Mariboru, važno je samo, da se pobereš.

Noben se ne vpraša, kako si premagal Bravo, kjer smo bili malce slabši. Na drugi strani je bila verjetno naša najboljša tekma proti Olimpiji v prvem kolu. Na koncu šteje samo rezultat in mesto na lestvici.

Omenil si rezultat. V zadnjem obdobju ste znali igrati tudi na rezultat in ste prejeli precej manj golov. Kaj je recept za ta uspeh?

Jaz pravim, da je vse v glavi. Mi smo vsi nogometaši in celo življenje treniramo, da lahko potem na tekmah tečemo. Nekdo je v danem trenutku pripravljen, nekdo ne. Menjali smo tudi sistem, a najvažneje za mene je, da se je ekipa spoznala.

Zdaj ko recimo bolje poznam Grego (Balažica), vem, da mi bo on vedno ščitil hrbet. Ko gre Žiga naprej, vem, da mu bom vedno pomagal. Za mene je lažje, ker vem kako se soigralci obnašajo. Se mi zdi, da se je preklop zgodil proti Domžalam po premoru in porazu z Olimpijo doma.

Glede na tvoje dobre predstave v zadnjem obdobju sklepam, da boš Muro enkrat tudi zapustil. Bi raje igral v kakšni manj eminentni ligi in se boril za prvaka, ali odšel v eno izmed top pet lig in igral za obstanek oziroma sredino lestvice?

Dosti huje se je boriti za obstanek, kot za višja mesta. V tej situaciji sem se znašel velikokrat. Za obstanek ne smeš narediti napake. Ko igraš za obstanek moraš zmagati, če imaš dober ali slab teren. Zmagati moraš ob vseh vremenskih pogojih, kar naredi vse skupaj toliko težje. Ko sem bil v tej situaciji vmes nisem spal cel teden, saj sem razmišljal le o tej tekmi, ki jo moramo dobiti.

Zato gledam na te prestope malo drugače. Mura je bila iz Tuzle za mene korak višje. Isto bi naredil v primeru, da Muro zapustim. Ne želim preskakovati ovir, temveč iti stopnico po stopnico. Zato bi raje izbral ligo, kjer bi se boril za prvaka, kot pa da preskočim par stopnic in se nekje borim za obstanek.

Čeprav je pritisk prisoten tudi v boju za vrh (ne samo v boju za obstanek), se moraš znati obnašati pritisku primerno. Si profesionalec in s tem moraš shajati. Če podležeš pritisku, ne moreš biti profesionalec.

Si si kdaj predstavljal, da boš v Muri postal standardni igralec prve enajsterice?

Čeprav nisem hotel priznati in sem si govoril, da mi je enostavno, moram povedati, da ni bilo vse postlano z rožami. Spomnim se tekme proti Bravo, ko je Žiga (Kous) prejel rdeči karton. Dobil je tri tekme prepovedi in to je pomenilo, da naslednjo tekmo proti Aluminiju začnem jaz. Po tekmi sem se nato pogovarjal s prijatelji. Nisem jim mogel razložiti, da je lahko tudi tekma proti Aluminiju tako zahtevna. Enostavno nisem bil navajen na ta ritem. Bilo se je težko prilagoditi. Vse je bilo novo, prvič sem bil stran od družine. Ampak, ko vse to odmisliš, in ugotoviš, da to delaš za sebe in za svojo prihodnost, odklopiš vse skrbi ter spremeniš način razmišljanja.

Odigral sem veliko tekem, a v sebi sem čutil, da še vedno nisem navajen na ta ritem. Razumel sem tudi, ko me je trener posedel nazaj na klop. Pripeljan sem bil za to, da tukaj delam razliko. Ko sem se po koncu polsezone vrnil domov, sem se malo pogovoril sam s seboj. Rekel sem si, da sem prišel na nov, bolj resen nivo, da se borim za nekaj, za Evropo. Sklenil sem, da moram Evropo odigrati bolje, kot sem odigral to polsezono. Nikoli pa si nisem mislil, da bom postal standardni igralec Mure.

Kaj najraje počneš v prostem času, kam in s kom zahajaš v Murski Soboti?

Po treningih imamo največkrat ritual, da gremo na kosilo in potem na kakšno kavico. Drugače veliko časa preživimo tudi v fitnesu. Sem mnenja, da nogometaš ne moreš postati samo s treningom, ki ga narediš dvakrat dnevno. Najboljši primer tega je verjetno Cristiano Ronaldo. Sam sem vedno najraje spremljal Zanettija in gledal njegove videje na Youtubu.

Kateri igralec ti v slovenski ligi povzroča največ težav?

Če bi moral izbrati koga, bi najverjetneje izbral Alvirja, ki pa je že zapustil slovenski nogomet. Njega se spomnim kot zelo prodornega in igralca, ki mi je takrat ob domačem porazu z Mariborom delal največ preglavic.

Katero mesto na lestvici bi Mura dosegla v bosanskem prvenstvu?

Po mojem mnenju bi bila v vrhu. Zrinjski in Mura se mi zdita po kvaliteti zelo podobna. Igrali smo tudi prijateljsko tekmo. Poznam kvaliteto bosanske lige in s tem načinom igre in kvaliteto, ki jo gojimo mi, bi bili skoraj zagotovo vsaj pretendenti za Evropo.

Bosanska liga se igra na moč. Na tekmo je tam več kot 40 prekrškov, medtem ko je v slovenski ligi prekrškov okoli 20 do 25 na tekmo. Veliko je duela in pritiska na nasprotno ekipo. Na domačo prvenstvo me je spomnila tekma z Gančani, ki pa jih prav zaradi tega spoštujem. Verjamem, da bi se tudi mi postavili obrambno in agresivno, če bi nam nasproti stala kakšna zelo dobra ekipa.

Rad bi povedal, da je bosanska liga top, ampak na žalost še ni na tem nivoju. Je pa sedaj Zrinjski naredil eno lepo zgodbo v Evropi.

Si kdaj premišljeval o igranju za reprezentanco?

Seveda. Vsak igralec premišljuje o tem. Igral sem tudi vse mlajše selekcije do U21. Nekoč bi seveda rad zaigral za A reprezentanco, ampak je trenutno na desni bočni poziciji zelo velika konkurenca. Če pride, pride. Trenutno mi je najpomembnejši klub.

Kakšen imaš občutek za naslednji dve tekmi?

Iskreno? Derbi kot derbi. Lahko se zgodi marsikaj. Veš, da sem ti prej po telefonu napisal, da bi rad bil na koncu vsaj drugi na lestvici. Koper je točko za nami. Realno smo doma imeli veliko sreče, da smo tekmo z njimi dobili z 2 proti 1. Smo si pa zmago takrat zaslužili, nekaj se nam je vrnilo glede na prejšnje tekme, ko sreče nismo imeli. Glede na formo sem siguren, da lahko izvlečemo pozitiven rezultat. Obe ekipi želita igrati napadalno. Mi imamo svoje ambicije, polsezono želimo zaključiti vsaj med top 3.