Mura je imela v svoji zgodovini nekaj zares izvrstnih vratarjev. Eden izmed najboljših je bil Slavko Jandl, ki je pri Muri prebil osem sezon. Debitiral je v stari Jugoslaviji, leta 1937, igral za Muro med in tudi po 2. svetovni vojni. Skoraj vso igralsko kariero je ostal zvest črno-belim, nekaj tekem pa je odigral še za švedski Malmö in lendavsko Nafto. Mnogi ga poznajo kot soboškega vrtnarja. Kdo je nekdanja prva Murina rokavica in številka 1 Slavko Jandl? Njegove spomine smo obujali z njegovim sinom Franjom Jandlom, prav tako nekdanjim nogometašem Mure.

Slavko Jandl - vrtnar in nogometaš

Slavko Jandl se je rodil 4. junija 1913, umrl pa 17. junija 1991. Njegove korenine segajo v Avstrijo. "Očetov dedek je bil rojen leta 1850 v Gradcu, zato po njegovi strani izviramo iz nemško govorečega območja. Kot otroka so ga posvojili v Grlavi v Prlekiji, kjer se mu je rodil sin Anton, ki je imel gradbeno podjetje. Bil je zelo znan, saj je denimo skupaj s Plečnikom zidal cerkev v Bogojini. Antonu se je nato rodilo nekaj otrok in med njimi je bil tudi Slavko. Zanimivo je, da so vsi moški potomci igrali nogomet in sicer najprej v Ljutomeru," pripoveduje Franjo. "Ko je odrasel se je izučil za vrtnarja. Šolo je obiskoval na Ptuju, nekaj časa pa tudi na Nizozemskem, kjer se je specializiral za arhitekturo okolice," je dodal Franjo Jandl. Sledi njegovega dela lahko še danes opazimo v Murski Soboti, saj sta tako Franjo kot Slavko v kasnejših letih skrbela za videz mesta. "Še danes imamo doma načrte iz takratnih časov. Park in poti okoli spomenika zmage so narejene po njegovih zamislih. Tudi uredil jih je sam. Še danes so enake ostale tudi poti v parku, kjer je želel narediti še fontano."

Od Mure do Malmöja

Slavko Jandl je bil za Muro registriran 10. marca 1937. "V času svojega izobraževanja je kot mladinec igral v Ljutomeru in na Ptuju. Ko je prišel k Muri je takoj zaigral za člansko moštvo in sicer kot vratar. Na tem mestu je zamenjal Jožeta Kosa, ki je odšel k vojakom. Član Mure je bil skoraj celotno igralsko kariero, razen po vojni ko je branil za švedski Malmö in nekaj tekem za Nafto,” je dejal Jandl. Malmö in Švedska? V tistih časih je bila redkost, da bi slovenski oz. jugoslovanski nogometaši igrali v tujini. Kot je pojasnil Jandl je šlo za žalostno zgodbo s srečnim koncem.

Od NOB-ja, aretacije in do taborišča

"Med drugo svetovno vojno je moj oče sodeloval z NOB-jem in Pohorskim bataljonom," razlaga Jandl. "Soboški tovarnar Josip Benko je bataljonu dajal hrano. Moj oče je bil kurir in je hrano nosil v Štrigovo, tam pa jo je predal novim kurirjem. Zaradi tega so ga začeli spremljati. Proti koncu vojne, leta 1944, se je Mura na Fazaneriji pomerila z enim izmed madžarskih klubov. Med tekmo so na igrišče prišli Madžari, ga vklenili in odpeljali. Sredi tekme. Najprej v Čakovec, nato v Komarom, Dachau in na koncu v Bergen-Belsen. Po koncu vojne so taborišče osvobodili Angleži, očetu pa je uspelo preživeti. Bil je zelo slaboten. Ko si je pridobil moči je odšel na zdravljenje na Švedsko. Tam je nato eno leto branil za Malmö," je dejal Jandl. Malo je manjkalo, da bi ostal na Švedskem, vendar je bilo domotožje preveliko. "Za to, da bi ostal na Švedskem so mu ponujali zares dobre pogoje, zato se sprva ni želel vrniti. Na koncu je bilo domotožje preveliko in vrnil se je nazaj v Jugoslavijo, v Mursko Soboto in odigral še nekaj tekem za Muro oz. Soboto in Nafto." Proti koncu igralske kariere je sledila selitev v Maribor. "V Murski Soboti smo živeli do leta 1950, nakar je kot vrtnar dobil službo v TAM-u. Nekaj tekem je še branil za mariborski Kovinar, nato pa je postal trener. Kasneje smo se znova vrnili v Prekmurje in si v Černelavcih ustvarili dom. Od leta 1962 je bil vrtnar v Radencih. V Murski Soboti so ga zelo cenili."

Ko živi zid ni potreben

Slavko je sinu zaupal marsikatero nogometno zanimivost iz svojega življenja. Največkrat, ko sta skupaj urejala okolico. V golu je bil tako suveren, da za proste strele z več kot dvajsetih metrov ni postavljal živega zida. "Oče je imel srečo, da ni bil nikoli težje poškodovan. Na nogah in rokah pa je imel vedno praske. Prostor pred golom je bil skoraj vedno brez trave in če ga danes običajno posujejo s peskom, so ga nekoč z lešem, podobno kot atletske steze. Nikoli ni bilo prijetno pasti na tako podlago. Zanimivo je, da je vedno branil s čepico, dejal pa je tudi, da ni igralca, ki bi mu dal gol z razdalje, zato ni nikoli postavljal živega zidu za strele z več kot dvajsetih, petindvajsetih metrov." Kot nam je zaupal Jandl, je njegov oče po koncu kariere dobil permanentno oz. trajno vstopnico za ogled Murinih tekem.

Jabolko ne pade daleč od drevesa

Ker jabolko ne pade daleč od drevesa je po očetovih stopinjah šel tudi Franjo, ki je nekaj nastopov za Muro zbral v 2. jugoslovanski ligi. Prve nogometne korake je naredil pri Kovinarju. "Nogomet sem pričel igrati z osmimi leti. Takrat smo živeli v Mariboru, zato sem se priključil Kovinarju, ki je bil nekakšen TAM-ov klub, saj ga je sponzorirala tovarna. Ves čas smo imeli profesionalne trenerje, kar je bila za takratni čas redkost. Mi smo imeli ta privilegij tudi zato ker je imel TAM ogromno denarja," dodaja Jandl. "S trinajstimi leti so me izbrali med peterico najboljših mladih igralcev v mariborski podzvezi, zato sem se priključil pripravam jugoslovanske pionirske reprezentance. V njej sta bila takrat tudi Oblak in Popivoda. Iz Kovinarja me je nato pot vodila v Maribor, kjer pa so mi rekli, da bi si moral nekje pridobivati izkušnje. Moj oče je takrat služboval v Radencih in ker je poznal Murinega predsednika Ernesta Hoyerja sem Maribor zamenjal za Muro. Vpisal sem se v ekonomsko šolo, mi pa smo se preselili v Černelavce," je povedal Jandl. Kot dodaja so bili njegovi soigralci danes znane legende kluba. "Na ekonomski šoli sta bila takrat med drugim tudi Vladimir Kukanja in Milan Koblencer. Mura je imela zelo dobro moštvo," se spominja Jandl.

Od Franja Jandla do Bojana in Bobija

Jandla v Murski Soboti skoraj nihče ne pozna kot Franja. Kličejo ga Bojan oz. tudi Bobi, kot je bil njegov vzdevek. "Od nekdaj so me imenovali Bojan in ne Franjo in kot takega me tudi poznajo. Dobil sem še vzdevek Bobi, ki pa mi ga je dal Koblencer. Zgodilo se je na tekmi in ker je bilo Bojan predolgo ime me je Milan enostavno poklical Bobi. To ime se me je potem prijelo." Jandl je igral na položaju zadnjega veznega za prvo moštvo Mure pa je zaigral že z osemnajstimi leti. "Koblencer je bil že takrat zelo dober nogometaš, spomnim pa se, da je imel prvi Adidasove kopačke, ki mu jih je prinesel njegov oče. Sicer pa nam je kopačke izdeloval čevljar, ki je živel na današnji ulici Mikloša Kuzmiča," je dodal Jandl.

Čajkovski ga je želel v Bayernu

V nekdanji Jugoslaviji je bilo mnogo odličnih nogometašev, le redkim pa je bilo dovoljeno oditi v tujino. Jandl ni imel te sreče, čeprav je imel ponudbo Bayerna. "Ko sem bil star 17, 18 let je bil trener Bayerna Zlatko Čajkovski. Moj stric, ki je takrat živel v Münchnu, je bil zobozdravnik in Čajkovski je bil njegov pacient. Veliko sta se pogovarjala o nogometu in tudi o meni. Ker sem bil takrat v časopisih med najbolje ocenjenimi nogometaši Mure in lige me je povabil v Bayern. Na koncu mi Jugoslavija ni izdala papirjev in prestop je padel v vodo," se takratnih časov spominja Jandl, ki vedno znova dodaja kako ponosen je na svojega očeta.

Madžari so cenili Muro in Slavka Jandla

Ob koncu našega pogovora se je spomnil zanimive anekdote, ki se je zgodila očetu in njemu. "Med vojno so Muraši gostovali v različnih madžarskih mestih. Nekoč so se v Sombotelu pomerili s Haladasem in takrat je oče dobil v dar barack palinko. Vrsto let za tem, ko se je v prijateljski tekmi moja generacija pomerila s Haladasem, sem enako palinko dobil tudi jaz. Še danes jo hranim za spomin. Madžari so očeta in Muro zelo cenili."

Čeprav je Franjo Jandl mladost preživel v Mariboru se počuti Sobočanca. Tukaj je bil rojen in tukaj preživlja svoje življenje. Z veseljem spremlja razvoj kluba in pravi, da v zgodovini ni nikoli tako napredoval kot v zadnjih letih. Njegov zvesti spremljevalec je kolo in danes lahko 75-letnega Bobija pogosto srečujemo kako se z njim odpravi po vsakodnevnih opravkih.