Čas snovanja izgradnje današnje glavne tribune sega v čas, ko je Muri predsednikoval Ludvik Filo. Muro je vodil v letih od 1980 do 1984. V tem času so se po zelenici Fazanerije dokazovali Jančar, Kosi, Šavel, Amo in Dean Baranja, Jerič, Rous, Jona, Vršič, Seršen, Ivanič, Slavic in številni drugi. Mura je v teh letih igrala v prvi slovenski ligi in ob koncih prvenstev zasedala solidna mesta: drugo mesto (1980/81), tretje mesto (1981/82), peto mesto (1982/83) in sedmo mesto (1983/84). Takratni zvesti sodelavci Ludvika so bili Mirko Babič, Bojan Skalar, Vinko Lutar, Štefan Merklin, Štefan Gorički in številni drugi. Pomemben vir financiranja kluba v takratnem času so bile tombole, ki so jih organizirali na pomožnem igrišču. V tem obdobju so uredili namakalni sistem na glavnem igrišču. A vseeno je bil največji dosežek izgradnja glavne tribune, kot jo imenujemo danes. Tribune, ki je, če bi igrali po pravilih, nikoli ne bi zgradili. Poleg glavne tribune smo se dotaknili še nekaterih drugih vprašanj, na katera Ludvik Filo pozna odgovore. Ludvik se je aktivno vrnil v vodstvo kluba tudi v drugi polovici 90-ih let.

Glavna tribuna je pomaknjena od igrišča zaradi predvidene atletske steze? Drži?

Drži. Takrat sem sočasno s funkcijo predsednika kluba opravljal tudi funkcijo tajnika mestnih krajevnih skupnosti, istočasno sem bil član izvršnega sveta. Preden smo se lotili projekta načrtovanja in izgradnje tribune, smo morali v lokalnem okolju upravičiti to naložbo. Če bi stadion uporabljali samo za potrebe nogometa in NK Mure, nam v lokalnem okolju ne bi dovolili izgradnje tribune. Lokalni politiki niso bili veliki nogometni navdušenci, tako da so nam predstavniki ostalih športnih panog in društev v lokalnem okolju pogosto očitali, zakaj vedno samo nogomet. V načrt izgradnje smo vrisali šest stez – če se ne motim – okrog igrišča. Zato smo zgradili tribuno precej daleč od igrišča. Že takrat smo se zavedali, da če bi zgradili atletsko stezo, ne bi uspeli doseči predpisanih mer za nogometno igrišče. Po širini smo nekaj malega presegli predpisane minimalne mere za nogometno igrišče, po dolžini pa predpisanih mer zaradi atletske steze ne bi uspeli doseči. Že takrat nam je bilo jasno, da bomo morali igrišče seliti bližje glavni tribuni, ko bomo postavljali razsvetljavo na stadionu. Da bo selitev igrišča enkrat v prihodnosti opravljena, nam je bilo jasno že od vsega začetka. Dejansko namreč nikoli niti nismo nameravali zgraditi atletske steze. A načrtovanje izgradnje tribune z atletsko stezo je bil edini način, da sploh zaženemo projekt izgradnje tribune oziroma da prepričamo lokalno skupnost, da dá zeleno luč za zagon projekta.

Vzrok, da igrišče ob svojem južnem robu v zimskih mesecih zmrzuje, ob deževnem vremenu ter v mrzlih in vlažnih mesecih pa je ob njegovem robu pravi močvirnati teren, je v tem, da je ta del igrišča brez drenaže. Drži?

Drži. Dejstvo je, da je bilo igrišče naknadno podaljšano. Leta 1964, ko je bil zgrajen sistem drenaže, je bilo igrišče za približno 4 do 5 metrov na južni strani krajše. To je vzrok, da ni drenažnega sistema po celotni dolžini igrišča. Vendar pa je še dodatni razlog. Tribune so bile konec 90-ih let nadstrešene in streha dodatno zadržuje zmrzal in vlago na tem delu igrišča.

Kroži anekdota, da je takratna jugoslovanska vojska ponudila, da v Murski Soboti zgradi stadion, ki ga bo uporabljala za svoje potrebe, predvsem za izvedbe vojaških športnih prvenstev, in ga dala na razpolago tudi NK Muri, vendar v lokalnem okolju ta pobuda ni bila sprejeta. Drži?

Ne drži. Ta informacija še danes kroži, vendar je napačna. Sam sem v takratnem času vodil sodelovanje mladine in vojske, zato sem tudi osebno spoznal celotni vrh vodstva vojske v Sloveniji in imel z njimi redne stike. Res je, da so obstajale ideje o izgradnji stadiona na Fazaneriji, vendar se projekt ni ustavil v lokalnem okolju, ampak v vojaških krogih. Če pogledamo lokacije, kjer so izgrajeni tovrstni centri, v katerih so se izvajala športna vojaška prvenstva, so to bile lokacije, ki so zmogle gostiti več tisoč tekmovalcev, in to tako v gostinskih kakor tudi v prenočitvenih kapacitetah. Poleg nekaj tisoč tekmovalcev je vojaško prvenstvo na primer spremljalo tudi med 800 in 1000 akreditiranih novinarjev. Soboška vojašnica s sto ali dvesto vojaki takšnih kapacitet ni imela.

Na tekmi proti Nafti, 31. julija 2011, se je na Fazaneriji zbralo rekordno število gledalcev – približno 5.900. Vendar – leta 1980 ste na Fazaneriji odigrali prijateljsko tekmo s Crveno zvezdo. To je bila tekma, za katero se je prodalo največ vstopnic v zgodovini kluba, a se na njej ni zbralo do dandanes rekordno število gledalcev oziroma se jih je zbralo precej manj od števila vstopnic, ki so bile prodane za to tekmo. Drži?

Verjetno drži. 10. oktobra 1980 sem organiziral omenjeno prijateljsko tekmo na Fazaneriji. V organizacijo te tekme sem bil pravzaprav prisiljen, saj so bili nekateri funkcionarji zelo »vztrajni«. Res je, da je bila to tekma, za katero je bilo prodanih največ vstopnic v zgodovini kluba. Istočasno pa verjetno to ni tekma, na kateri je bilo dejansko prisotnih največ gledalcev. Prodali smo približno 7.700 vstopnic. Za odigranje tekme smo seveda morali Crveni zvezdi plačati. Točne številke se ne spomnim, v glavi imam podatek 20 mio. takratnih dinarjev, kar ni bil majhen znesek. V ta hazard si sicer nisem upal iti, sem pa na sestanku jasno povedal: »Gremo v organizacijo tekme, povejte, koliko vstopnic vsak proda. In od zneska najbolje prodanih vstopnic vsakega med vami, dam še 10 % denarja več. Ampak takrat, ko vam vstopnice razdelim, vstopnic nazaj več ne sprejemam. Samo denar od prodanih vstopnic.« To je razlog, da smo prodali največ vstopnic v zgodovini kluba, istočasno pa se na tekmi verjetno ni zbralo istočasno tudi toliko gledalcev. Verjetno je marsikateri »odbornik« zalagal lasten denar za vstopnice, ki jih ni uspel prodati. Res pa je, da smo številne gledalce »nastanili« tudi znotraj igrišča. Celo štiri, pet vrst jih je bilo samo znotraj igrišča. Preprosto smo potegnili trak okrog igrišča in za tem trakom je bila masa gledalcev, sicer si tekme pravzaprav ne bi niti mogli ogledati. Ne pozabimo, da je takrat stala zgolj stara lesena tribuna, ki ni sprejela dosti gledalcev. Smo pa postavili tudi dodatne montažne tribune, a vseeno.

Izgradnja drenažnega sistema na glavnem igrišču Fazanerije sega v leto 1964. O prenovi drenaže niste nikoli razmišljali. Drži?

Drži. Pred omenjeno tekmo proti Crveni zvezdi je sedem dni deževalo. Takratni trener Crvene zvezde Stanković je videl, kako – sicer amaterji, pa vseeno – garamo, da omogočimo izvedbo tekme. Takrat mi je pristopil in dejal: »Poslušaj, predsednik, mi lahko odigramo tekmo tudi jutri, če želite.« Po tistem dežju pa se je »naredil« zelo lep dan in trenerja Zvezde sem pripeljal na Fazanerijo, da si ogledava, v kakšnem stanju je igrišče. Igrišče je bilo v odličnem stanju in Stanković ni mogel verjeti, kako je to mogoče. Odvrnil sem mu, da naš drenažni sistem odlično funkcionira. On je odgovoril, da imajo oni novo Marakano in na njej po takšnem dežju vedno stoji voda na igrišču.

Celotni projekt izgradnje glavne tribune je bil v bistvu pod velikim vprašajem. Morali bi celo odstopiti od izgradnje in vrniti »Ljubljani« ves denar za tribuno, ki ste ga že prejeli, za katerega ste uspeli na razpisu za športne infrastrukturne naložbe. Drži?

Drži. Za izvedbo projekta izgradnje tribune smo uspeli na razpisu SIS-a (Samoupravna interesna skupnost za telesno kulturo, op. a.). Pred tem sem bil zaposlen v Ljubljani in sem imel ogromno prijateljev, ki so opravljali najrazličnejše funkcije po raznih inštitucijah. Tako nam ni bilo posebej težko uspeti na razpisu. Se je pa zapletlo pri financiranju. Potem ko smo denar za izgradnjo tribune že prejeli, so v Ljubljani določili, da morajo prijavitelji projektov za naložbe v negospodarstvu, ki so bili do tistega trenutka nedokončani do tretje faze (vključno s tretjo fazo), vrniti ves denar. Seveda smo po teh kriterijih spadali med subjekte, ki morajo vrniti ves denar, vendar smo bili trdno odločeni, da tega ne bomo naredili. Z lokalnim gradbenim podjetjem smo se »zmenili«, da je tretja faza že zaključena. Tako smo temu podjetju nakazali denar, s predhodnim dogovorom, da ko bo vse pripravljeno za začetek gradnje, k izgradnji dejansko takoj pristopijo. Ta cirkus z denarjem se tu še ni zaključil. Sam sem takrat gospodaril z denarjem, ki je bil namenjen za celotno takratno veliko soboško občino in sem zelo dobro poznal situacijo na celotnem področju. Ko smo dobili »kontrolo« iz Ljubljane, smo jim pokazali vse drugo, samo na stadion jih nismo peljali, ob stalnih komentarjih, da smo itak zgradili petkrat več, kot smo dobili denarja. Na koncu so sami dejali, »da ne gremo gledat stanja na teren, je že večer, bomo raje v dobri družbi.« Na koncu je prišlo celo tako daleč, da so v Ljubljani ustavili vse naložbe. Edina pot, ki nam je takrat ostala, je bila izgradnja tribune s pomočjo samoprispevka. Podjetje sem prepričal, da je že prejeti denar prenakazalo na krajevno skupnost. Tam so bila vsa sredstva v istem »žaklju« in težko je bilo dokazati, iz katerega »žaklja« smo vzeli denar za izgradnjo tribune. Tako je bil uradni investitor izgradnje tribune Krajevna skupnost mesta Murska Sobota.

Vendar se tu zaplet še ne konča?!

Tako je. Na uradni otvoritvi novozgrajene tribune smo gostili prijateljsko tekmo mladih reprezentanc Jugoslavije in Avstrije, ki si jo je ogledal tudi odgovorni za ta razpis iz Ljubljane. Na kratko me je potegnil k sebi in dejal: »Poslušaj, to kar si mi naredil ti, mi ni še nobeden. Ampak, veš kaj, čestitam ti. Denar, ki so ga morali prejemniki vrniti, je šel za birokracijo in športnega objekta nima nobeden. Če bi bilo več takih kot ti …«

Pri snovanju VIP-prostora za glavno tribuno v 90-ih letih ste se zgledovali po danskem Silkeborgu. Drži?

Drži. Klubski prostori – kot izgledajo danes – so bili zgrajeni po njihovem zgledu. S takratnim županom Antonom Slavicem smo si ogledali stadion in se odločili, da bomo ubrali podobno rešitev, kot ga imajo oni. Zgledovali smo se predvsem po njihovi ureditvi VIP-prostorov za tribuno. Njihov direktor mi je takrat dejal, da se bo tu zbirala »vsa smetana«. Kdor se ne pride pokazat na tekmo, v tem kraju nič ne velja. In tako je bilo. Tako imamo danes neke vrste kopijo VIP-prostorov v Silkeborgu.