Ernest Hoyer
Deseti predsednik Mure je bil Ernest Hoyer, ki je klub vodil od leta 1955 do 1969.
Hoyer se je rodil kot sedmi otrok v stari hiši staršev na Lendavski cesti v Murski Soboti. Starše na Lendavski je sam ali z otroki redno obiskoval, praviloma ob nedeljah dopoldan, pred domačim kosilom na Ivanocijevi ulici. S to navado je nadaljeval dokler je bil fizično sposoben. Kot mladi gospod, znan po izredni eleganci in urejenosti, se je v Ljubljani učil za trgovca. Nekaj prijateljev iz tega obdobja je obiskoval tudi kasneje, ko je imel v dolgem obdobju 15-tih let, vsaj po enega otroka v Ljubljani na študiju.
Po ženo Slavico Stajnko je šel v Ljutomer. Kot telovadec pri Sokolu je hodil v Ljutomer in vnela se je ljubezen. Poročila sta se v Mariboru (1938) in se preselila na Jesenice. Pred 2. svetovno vojno je imel trgovino z metrskim blagom na Jesenicah. Na Jesenicah se je rodila prva hčerka Erna. Vojne razmere so prisilile mlado družino, da se je preselila nazaj v mirnejšo Mursko Soboto. Kasneje je bila hiša na Jesenicah v bombardiranju porušena. Tudi v Murski Soboti je odprl trgovino z metrskim blagom. Oskrboval se je v Budimpešti, kamor je pogosto zahajal in prinašal dragocena darila svoji prvi hčerki. Kupil je hišo na Ivanocijevi ulici v Murski Soboti, ki je bila njegov dom do smrti. Umrl je star 74 let.
Madžarom je med vojno moral dokazati, da ni Jud. Takrat je prišel do svojih družinskih korenin v Sudetih. Ob koncu vojne in tri leta kasneje je dobil še dva otroka, Sonjo in Štefana, ki je postal in ostal edini moški nosilec priimka v tej generaciji. Sin je dobil ime po svojem dedu.
Kot cenjen človek in dober trgovec v Murski Soboti je postal kmalu po vojni nosilec večih družbenih funkcij. Bil je predsednik sveta za gospodarstvo pri Občinskem ljudskem odboru Murska Sobota, član upravnega odbora trgovinske zbornice ter sveta za šolstvo. Bil je tudi odlikovan. Takoj po osvoboditvi, po nacionalizaciji trgovine, je bil poslovodja podjetja "Mitrop", leta 1947 je prevzel mesto ravnatelja takratnih Mestnih podjetij v Murski Soboti, bil je več let vodja oddelka grosističnega podjetja Okrajni magazin, od leta 1954 pa je bil direktor trgovskega podjetja Potrošnik. To delo je opravljal 18 let, vse do svoje upokojitve. Podjetje se je lepo razvijalo, priključeval je manjša trgovska podjetja v Prekmurju, sezidal je prvo blagovnico v mestu. Ko je moral v penzijo, je doživel srčni infarkt. Še danes se ga mnogi starejši in mlajši Sobočanci spomnijo kot uglednega in cenjenega sokrajana.
Mnogo let je bil predsednik nogometnega kluba Mura. Pri zbiranju denarja za NK Mura je bil izredno prizadeven in uspešen. Znane so bile tombole kluba, ki so bile posebne in uspešne predstave v njegovi organizaciji. V mlajših letih je igral nogomet, kot tudi oba brata. Bil je branilec. Nogometno kariero je zaključil z doživljenskim suspenzom, ker je, vročekrvnež, udaril "krivičnega" sodnika.
Kmalu po koncu vojne ga za precej časa nedolžnega vtaknejo v preiskovalni zapor. Vendar se je pravica izkazala, vrnil se je iz zapora in nadaljeval uspešno poslovno pot. Ker tuji priimek Hoyer v povojnih časih ni bil zaželjen, je za nekaj časa spremenil priimek na Hojer, vendar je pred smrtjo to obžaloval. Družina je zato ponovno prešla na izvirni priimek. Pokopan je na pokopališču Žale v Ljubljani.
Njegov naslednik je bil Janez Lanščak, predhodnik pa Milan Šušteršič.