Naša klop pred njihovimi navijači

Nogomet je na videz ena najbolj preprostih iger na svetu. Dve moštvi, žoga, dvoje vrat. No, Angleži bi rekli, da je nogomet igra, ki traja 90 minut, na koncu pa vedno zmagajo Nemci. Vsi, od taktičnih strokovnjakov do navijačev na tribuni, ki pijejo pivo iz plastičnih kozarcev, medtem, kakorkoli že nogomet razumemo, točno vedo, kaj je narobe. »Kaj ga pa podaja nazaj?« ali »Zakaj ni streljal s prve?« sta vprašanji, ki bržkone odmevata na vsakem stadionu in v vsaki dnevni sobi. 

Tudi derbi z Nafto sem si ogledal, kot sem že pisal v mojih kolumnah, ali ko sodelujem v podkastu Doj se prosi, še enkrat več v družbi Ivana Vaneka Mertüka, eminentne legende Mure. Branilca, igral je še tako imenovanega zadnjega veznega igralca, ki je že v osemdesetih letih na nogometni zelenici razmišljal z glavo, kot se pravzaprav danes razmišlja na nogometnih zelenicah. 

»Poglej naše štoperje, koliko stojijo ob predložkih v kazenskega stran od napadalcev. Če se bo Maroša obrnil ena na ena na Zeljkovića, bo to nevarno. Ves čas moraš imeti roko na njem, ga čutiti, mogoče celo pohoditi ... Da imaš boljši občutek za prostor,« je ponavljal skoraj celo tekmo. In še: »Boš videl, kaj bo Realov Cucurella počel Yamalu.«

Vanek je seveda imel prav: prav nobeden dvoboj na prvem el clasicu po vrnitvi Mourinha med igralcema ni minil brez dotika. Cucurella je namreč zaradi številnih manjših prekrškov spravil Yamala v nervozo, ta je bil tako kilometre daleč od dobre predstave. 

Nogomet je namreč šport robov. Tudi za ceno kartona. Ker se v modernem nogometu napake ne odpuščajo – kaznujejo pa se običajno z golom. Zgodovine se obenem ne spominja po tistih, ki so imeli 70-odstotno posest žoge in zapravili ducat priložnosti. Zgodovina se piše po tistih, ki so znali izkoristiti tisto eno samo napako tekmeca, tisto odbito žogo, ki je padla ravno na pravo nogo. Nabita žoga v Mbappeja za 0 : 1?! Ali tisti čarobni trenutek navdiha, ko je Elšnik na EP 2024 proti Srbom podal natančno tja, kjer ni bilo nikogar – razen Karničnika, ki je mu je oddal žogo. In nato tekel do konca.

Vanek ima očitno res ostro nogometno oko. »Saj to ni res,« je še zabrundal med tekmo z Nafto. »Kje imamo to našo rezervno klop, direkt pred njihovimi navijači. No, zdaj pa bodi pameten, in se ogrevaj tam. Ali vso tekmo na klopi v neposredni bližini poslušaj žaljivke in zbadljivke. Kako lahko ostaneš zbran in osredotočen na tekmo,« je bentila legenda Mure. 

Šli smo poizvedovati pri Smolju, uradnemu govorcu Mure, ali so kakšna pravila, kje mora biti klop gostitelja tekme? Ne, trik je le v tem, da stranski sodnik sodi na tisti polovici, kjer je klop Mure. Četudi je zadaj stotnija gostujočih sodnikov, je nekakšno prepričanje, da tudi zaradi pozicije domače klopi lahko izvajaš več pritiska na stranskega in posredno tudi na glavnega sodnika. No, proti Kopru doma ni uspelo. 

Morda je prav v tem čar nogometa, da se o njem nikoli ne pogovarjamo zgolj o golih, točkah in taktiki. Tudi položaj rezervne klopi je lahko del nogometne zgodbe, čeprav sam po sebi še ne prinese zmage. A če se že na igrišču iščejo najmanjše prednosti, zakaj jih ne bi tudi ob njem? Vprašanje je le, ali je mogoče s klopjo pred nasprotnikovimi navijači zmesti tekmeca ali pa si s tem predvsem otežiti življenje. Na koncu namreč ne zmagajo tisti, ki so najglasnejši ob igrišču, temveč tisti, ki znajo ostati zbrani, ko je najtežje.